Akcija šolanja psa za pomoč diabetičnemu bolniku je prvi samostojen projekt društva Tristokosmatih pomočnikov. Ustanovitelja društva, Iris Selan, dr. med. vet., in Dušan Uršič, direktor radia Dur, sta že prej sodelovala v podobni akciji, imenovani Pomagajmo prijatelju. Za tokratno akcijo, ki je šele začetek njihovega dela, so se odločili, ker obstajajo številni ljubitelji živali, ki bi potrebovali pomoč posebej izšolanega psa, vendar je ta finančno nedostopna.
"V Sloveniji dobro skrbimo za slepe in slabovidne, ki jim pri nakupu psa pomočnika s subvencijo pomaga država, nekaj deset psov pomočnikov imajo tudi tetraplegiki in paraplegiki, drugi ljubitelji živali, ki bi tudi potrebovali psa pomočnika, pa si takšen strošek težko privoščijo. Pri nas namreč cena takšnega psa znaša od 7000 do 8000 evrov, primanjkuje pa nam tudi vaditeljev psov. Zato je za nas takšna akcija logično nadaljevanje skrbi za ljudi, ki bi jim lahko pes spremljevalec korenito izboljšal življenje," pripoveduje Iris Selan.
V tujini, predvsem v Ameriki in nekaterih državah EU, je šolanje psov spremljevalcev bolj razširjeno – pse šolajo za pomoč gluhim in naglušnim, za opozarjanje na epileptične napade, veliko jih je izšolanih za pomoč diabetičnim bolnikom, nekateri pri bolnikih s celiakijo odkrivajo gluten v hrani … Možnosti so skoraj neskončne – nekateri psi naj bi celo zavohali nastanek kožnega raka, raka prostate in raka dojke.
Rad mora imeti živali!
Na vprašanje, kakšen bolnik s sladkorno boleznijo bi bil primeren za lastnika Bee, odgovori Maja Golob, njena vaditeljica: "Prvi pogoj je, da ima rad živali," in dodaja, da ji mora zagotoviti življenjske razmere, kakršne potrebuje prav vsak pes – odgovorno ravnanje, primerno prehrano, dovolj gibanja in nego. Predvsem pa je pomembno, da bo Beo sprejela vsa družina, saj bo s skrbnikom živela štiriindvajset ur na dan, kar pomeni, da nikakor ne sodi v pesjak, kaj šele na verigo. Novi lastnik se bo za odgovorno skrb za Beo zavezal tudi s pogodbo, ki jo bo sklenil z društvom. Seveda je pomembno, da bo novi lastnik všeč tudi Bei.Skrb in šolanje sta trajna
Takšno šolanje je izredno zahtevno, se strinjajo člani društva Tristokosmatih pomočnikov. Zahteva namreč dolgoletne izkušnje s šolanjem psov ter vaditeljevo sprotno prilagajanje na odzive psa in celo nekaj iznajdljivosti – vaditeljici Maji Golob je namreč uspelo sami pridobiti vzorce krvi diabetikov, brez katerih šolanje ne bi bilo možno. Maja Golob, ki se s šolanjem psov ukvarja že več kot dvajset let, je svoje znanje pridobila v ZDA, obenem pa je prva Slovenka s certifikatom za šolanje psa pomočnika za diabetike. V društvu ugotavljajo, da so za takšno šolanje primerni psi, ki so miroljubne narave, vendar radi delajo, biti morajo zdravi in se prilagajati okoliščinam, v katerih se bo gibal lastnik. Šolanje se začne pri devetih, desetih mesecih.Najprej mora pes osvojiti osnove poslušnosti, nato pa sledi nadaljnje šolanje. Kljub premišljenemu izboru mladiča se sem in tja vseeno čez čas izkaže, da kuža ne bo uspešen spremljevalec. Pes mora biti zdrav, psičke so sterilizirane in psi kastrirani. Za Beo je že skoraj leto dni učenja, zdaj pa bi se njeno šolanje že lahko nadaljevalo skupaj z novim lastnikom. Nizko raven sladkorja v krvi Bea nakaže, še preden je padec krvnega sladkorja tolikšen, da bi bolnik utegnil pasti v diabetično komo oziroma nezavest. To pokaže s tem, da skoči na človeka ali pa z nenavadnim pogledom preusmeri pozornost nase. Med skrbnikom in takšnim psom se bi – ker bosta ves čas živela skupaj – razvilo uglašeno (spo)razumevanje.
Seveda je pomembno, še opozarja Maja Golob, da se skrbnik zaveda, da se delo s psom med opravljanjem vloge pomočnika še ne konča. Skrbnik se bo moral vsakodnevno ukvarjati z Beo, da vsega, kar se je naučila, ne bi pozabila. Maja Golob bo skrbniku ves čas na voljo za vsa vprašanja oziroma pojasnila.



Dodajte svoj komentar
Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.
Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.