Zdravje znamo ceniti šele tedaj, ko je ogroženo. Žal, takšni smo ljudje. Nič drugačen nisem od večine ljudi, ali pač: sem tisti eden od petih moških, ki ima bolezen "poroznih" kosti ali osteoporozo. Najbrž bo moja zgodba zanimiva še za koga. Vse se je začelo pred dvema letoma, ko sem kot krajevni funkcionar pomagal pri organizaciji projekta Živimo zdravo.

Redno obiskujem vse delavnice, ki nas seznanjajo, da z našim življenjskim slogom ni vse prav, čeprav se počutimo zdravi in zadovoljni. Še posebno to prepričanje gojim sam. Moja medicinska kartoteka je skoraj prazna, tako da mi sodelavci v šali pravijo, da nimam nobenih možnosti za predčasen odhod v invalidsko "penzijo".

Na eni od delavnic nam predstavijo bolezen, ki ne povzroča bolečin, na zunaj sprva ni vidna in je najbolj razširjena med ženskami, starejšimi od petdeset let. Hja, še fino, da nisem ženska, si mislim. Pri moških je sicer tudi možna. Vendar je to zelo redko.

Predavateljica nam pove, da obstaja društvo za boj proti osteoporozi in da se vanj lahko vključijo tudi naši krajani. Spet se vključim kot funkcionar ter pomagam pri organizaciji društva, prostorov za telovadbo in še kaj.

Predsednica regijskega društva želi bolezen predstaviti tudi širši javnosti ter predstavnike občin in javnih ustanov prebuditi iz mrtvila, da bi tej nadlogi posvetili več pozornosti ter podprli dejavnost društva in članov pri blaženju bolezni. Med povabljenci sem tudi jaz. Vem, da bodo z ultrazvokom merili gostoto kosti. Ne vem, kako to poteka. Odločim se, da grem. Sem edini moški. Spet enaka misel: "Še dobro, da nisem ženska."

Pomembna odločitev

Medicinska sestra me povabi k meritvi, kjer brezbrižno opazujem dogajanje. Toda brezbrižnosti je v trenutku konec. Medicinska sestra, ki izvaja meritve, začudeno reče: "Kaj pa je zdaj to, ali ste dovolj tesno pritisnili nogo na aparat?" Menda ni kaj narobe, me spreleti, ampak to že ne more biti res, si mislim, saj sem moški, mi pa nismo podvrženi tej "ženski" bolezni.

"Bova še na drugi nogi izmerila," reče medicinska sestra. Pa dajva, si mislim. Aparat spet pokaže enako vrednost. "Vi boste pa morali na pregled v Velenje. Rezultati kažejo, da z vašimi kostmi nekaj ni v redu," reče medicinska sestra. "Mislim, da ni tako strašno, saj ste moški, no, ampak pregled ne bo škodil."

Domov se vračam prepričan, da naprava ni točna, toda pozneje le grem v Velenje. Pregled pri specialistki pokaže poroznost, ki jo je treba ustaviti z jemanjem ustreznih zdravil. "Ne bi si mislila, pa tak kerlc, kot ste," reče zdravnica, ko pregleduje izvide. Na steni vidim plakat, na katerem piše, da ima osteoporozo vsaka tretja ženska in vsak peti moški. Če jo imam jaz, ki v vseh letih skorajda nisem spoznal večje bolezni od prehlada, bodo morali tisto o vsakem petem moškem kaj kmalu spremeniti. Takoj sem prepričan, da podatek ne odraža resnice. Kako pa naj jo, saj moški osteoporoze nimamo, ker je pač značilna ženska bolezen, kaj bi potem hodili na merjenje kosti. Kaj narediti zdaj? Sprijazniti se s tem, kar je? Prebrati nekaj več o bolezni in preprečevati njeno širjenje?

Podobnih zgodb bi najbrž lahko napisalo še veliko moških. Za to pa se bo treba najprej zavedati, da bolezen ne izbira glede spola, starosti in statusa. Kako zdravi smo, lahko ugotovi samo zdravnik. To pa je možno samo, če ga brez predsodkov in v želji, da bi vedeli vse o sebi, tudi obiščemo. Pa če smo moški ali ne.