Šport in bolečina v križu

Najpogostejše poškodbe vezi in mišic

Bolečine v križu in poškodbe ledvene hrbtenice so v primerjavi z drugimi športnimi poškodbami deležne manj pozornosti. Razlogov je več: tovrstne težave so razmeroma redke v primerjavi z drugimi športnimi poškodbami, večina poškodb je lažjih ter v glavnem prizadenejo mehke dele ob hrbtenici, tako da je zdravljenje najpogosteje krajše in rehabilitacija uspešna.

Športnike manj pogosto boli križ

Večino prebivalstva razvitega sveta bolečina v križu prizadene v visokem odstotku, tudi do 90 odstotkov, bolečine v križu pri športnikih pa se pojavljajo precej redkeje. Velja ocena, da čuti bolečine v križu približno tretjina športnikov. To razmerje se spreminja glede na športno zvrst, saj se tudi tipi poškodb razlikujejo glede na posamezen šport. Poškodbe ledvene hrbtenice se pojavljajo od 7 do 30 odstotkov na 100 športnih poškodb. Majhen odstotek teh poškodb se zgodi na tekmovanjih, večina pa se jih pojavi med treningi.

Herniacija medvretenčne ploščice je na primer pogosta pri dvigovalcih uteži, degenerativna bolezen medvretenčnih ploščic in spondiloliza pri gimnastičarjih, poškodbe pa so pogoste tudi pri nekaterih kontaktnih športih, npr. pri hokeju na ledu. Približno 9 odstotkov vseh športnih poškodb, povezanih z ledveno hrbtenico, se pojavi pri igralcih ragbija, od 6 do 13 odstotkov pa pri gimnastiki.

Dejavniki tveganja za bolečino v križu

Ti so lahko predhodna bolečina v križu, omejena gibljivost ledvene hrbtenice ter slaba telesna pripravljenost, nepravilna, prekomerna preobremenitev, nepravilna tehnika vadbe ipd. Športniki, ki so že kdaj čutili bolečine v križu, bodo verjetneje bolečino čutili ponovno (trikrat verjetneje) v primerjavi s tistimi, ki bolečine še niso občutili. Preventivni pregledi pred začetkom športne poti z zgodnjim odkrivanjem morebitnih prirojenih nepravilnosti s preizkusom mišične moči lahko pomagajo odkriti posameznike, pri katerih je možnost poškodb in bolečine v križu večja. Spremembe na hrbtenici, ki lahko kasneje med intenzivnim treningom pripeljejo do poškodb ali do kronične bolečine v križu, pa odkrijeta tudi slikovna diagnostika in rentgen.

Vzroki

Razdelimo jih na akutne poškodbe ledvene hrbtenice, over-use poškodbe ter poškodbe, ki so povezane z že prej obstoječimi spremembami na ledveni hrbtenici. Mehanični vzroki povzročajo nenadno bolečino, pogosto pa je bolečina povezana z določeno dejavnostjo. Če bolečina nastaja počasi, je lahko vzrok bolezenski. Hude poškodbe hrbtenice s poškodbami nevroloških struktur so zelo redke, predstavljajo 1 odstotek vseh športnih poškodb hrbtenice, večina teh poškodb pa je na vratni hrbtenici.

Motivacija za ozdravitev

Športniki z bolečino v križu so v večini motivirani za čimprejšnjo vrnitev k treningom in tekmovanjem, zato naj bi tudi pregled zdravnika čim prej pripeljal vsaj do delovne diagnoze, ki omogoči začetek zdravljenja in tako tudi čimprejšnjo vrnitev k športni dejavnosti. Športnik in njegov zdravnik sta do vrnitve k popolnemu treningu pod hudim pritiskom, na višji ravni ko tekmuje športnik, večji je tudi pritisk. Športniki poškodbe pogosto podcenjujejo, disimulirajo svoje težave, ne upoštevajo nasvetov, radi tudi pozabljajo na podobne težave, ki so jih imeli v preteklosti, vse z namenom, da bi se čim prej vrnili k treningu in tekmovanjem. 

Pregled

Športnika k zdravniku najpogosteje pripelje bolečina, ki jo mora opisati, zdravnik pa nato ugotoviti njene značilnosti: kje se nahaja, kje se je začela, ali je razpršena oz. sevajoča (ta se običajno pojavi dan po obremenitvi in kaže na mišično-vezivni tip t. i. over-use poškodbe). Ugotoviti mora tudi, ali je bolečina omejena na strukture ob hrbtenici, ali sega v sosednja področja ter katere aktivnosti bolečino povečajo.

Poškodbe mehkih tkiv

Nateg oz. zvin mišično-vezivnih struktur je tudi najpogostejši vzrok za bolečino v križu pri rekreativnih ali profesionalnih športnikih. Nategi v ledveni hrbtenici so raztezne poškodbe mišičevja, zvin pa je raztezna poškodba vezi. Te poškodbe nastanejo zaradi prevelikega delovanja sile in takrat, ko sila preseže natezno trdnost posamezne strukture, lahko pa nastanejo tudi pri ponavljajočih se obremenitvah, saj vzdržljivost pada s stopnjo utrujenosti, ki narašča s ponavljanjem in večjo obremenitvijo. Bolečina je najizrazitejša 28 do 48 ur, nato pa počasi popušča. Pri diagnozi si pomagamo s slikovno diagnostiko.

Degeneracija diskusa

Mišična bolečina ponavadi preneha v tednu dni. Bolečine, ki jo povzročajo spremembe na medvretenčni ploščici, običajno trajajo dlje, lahko so tudi trajne. Pri zdravljenju je bistven program vaj za krepitev hrbtnega in trebušnega mišičja, masaža ali protibolečinska stimulacija. Ponoven začetek aktivnosti je odvisen od bolečine in gibljivosti, ki jo športnik doseže med zdravljenjem. Pri kontaktnih in nevarnejših športih mora biti pred aktivnostjo ledvena hrbtenica v polni gibljivosti, da se zaščiti pred ponovnimi poškodbami.

Hernija intermedvretenčnega diskusa …

… pomeni izbočenje jedra medvretenčne ploščice skozi razpoko v zunanjem fibroznem obroču diskusa v smeri nazaj proti hrbteničnemu kanalu. Hernija se lahko pojavi med treningom ali po njem, običajno pa se športnik spomni zmerne bolečine, ki se je pojavljala že večkrat v preteklosti; slednja ponavadi pomeni začetek sprememb v fibroznem obroču medvretenčne ploščice, športnik pa se dogodka, ki sproži hudo bolečino, pogosto ne spomni. Zdravljenje je konzervativno, potrebno je veliko počitka, fizikalna terapija, pridobivanje mišične moči in koordinacije ter druge vaje. Če pa to ni uspešno, je potrebno kirurško zdravljenje, po katerem je rehabilitacija daljša.

Katero športno gibanje je najbolj blagodejno in koristno za hrbtenico?

Iz ortopedskega vidika so daleč najboljši plavanje, hoja, smučarski tek, kolesarjenje, tek v naravi. Pri tem naj bo podlaga bolj mehka, potrebno pa je tudi primerno obuvalo, ki je pravilno oblikovano. Sicer pa je priporočljiv kateri koli šport, če težav s hrbtenico ni. Zelo priporočljiv je tudi fitnes, vadimo naj dnevno oz. vsaj trikrat na teden, krepiti pa moramo vse mišične skupine in ne samo ene.