Ne ignorirajmo bolečine pri športni poškodbi!

Kronične poškodbe so večinoma posledica vadbe, ki je bila izvedena prehitro po preveč počitka.
Kronične poškodbe so večinoma posledica vadbe, ki je bila izvedena prehitro po preveč počitka. (Foto: Shutterstock)

V jesensko-zimskem času se več ukvarjamo z rekreativnim tekom in smučanjem, zato prevladujejo poškodbe spod­njih okončin, pri rekreativnih tekačih na predelu kolenskega sklepa, stegenskih mišic in vnetja tetiv, pri smučarjih pa tako imenovane nesrečne triade kolena, ki so kombinacija poškodbe notranjega meniskusa in rupture sprednje križne in notranje stranske vezi, ter zlomi golenice. Največ, kar za preprečevanje poškodb lahko naredi posameznik, je ustrezna telesna pripravljenost, pravita Aleks Valant in Jaka Kolenc iz tera­pevtskega studia Meridian Fit.

Ustrezna pripravljenost

Kronični poškodbi, denimo vnetju tetiv, se je mogoče razmeroma preprosto izogniti. Potrebna je le pametno strukturirana in prilagojena vadba. Tetive in kosti se namreč ustrezno prilagajajo dolgotrajni obremenitvi, toda prehitra in previsoka obremenitev v kratkem času izzove poškodbo, ki lahko preide iz akutne v kronično fazo.
Kronične poškodbe so večinoma posledica vadbe, izvedene prehitro po predolgem počitku. Če smo vadbo zanemarjali več mesecev in se nato odločimo, da jo bomo spet izvajali, večinoma izzovemo patološke odzive, saj je telo kar naenkrat pod precej večjo obremenitvijo. Takšne poškodbe so zahrbtne, saj nas silijo v počitek, kar pa spet vodi v prilagoditev neaktivnosti. Ko bolečina izgine in spet poskusimo z vadbo, se poškodba vrne.

Postopnost

Po dolgem počitku mora biti vadba strukturirana v smislu počasne in postopne obremenitve. Pri teku, na primer, kljub dobremu počutju in kondiciji, ki bi omogočila, da pretečemo pet kilometrov, pretečemo prvi dan dva kilometra, drugi dan 2,1 kilometra, tretji dan 2,2 kilometra in tako naprej, sicer bi lahko izzvali patološke odzive. Vadbo stopnjujemo do vrnitve v prejšnjo formo brez bolečin. Tako tkivo počasi in konstantno obremenjujemo do te meje, da se začne temu bremenu prilagajati brez patoloških sprememb. To tkivo je tako močnejše in prilagojeno vadbi, kronične poškodbe pa se nam ne zgodijo.

Ukrepi ob poškodbi

Pri katerikoli poškodbi v akutni oziroma začetni fazi si lahko delno pomagamo sami, tako da se držimo kratice PLES. Ta kratica na kratko pomeni počitek, led, elevacija (dvig) in stisk. Na primer: pri zvinu gležnja je priporočljivo, da gleženj med počitkom dvignemo nad raven srca, ga zmerno hladimo in tesno povijemo s povojem. Lažje akutne poškodbe, kot so zvini in nategnjene mišice, se tako popravijo v približno šestih tednih, vendar pa večinoma omejujejo normalno aktivnost.

Po pomoč moramo, če čutimo zelo močno bolečino, če je opazen večji izliv krvi na območju poškodbe, smo nezmožni obremenitve mesta poškodbe, čutimo izrazito nestabilnost sklepa ali pa je katerikoli gib zelo omejen ali pa celo nemogoč. Pomoč lahko poiščemo pri svojem osebnem zdravniku, na urgenci oziroma hitri pomoči ali pa pri fizioterapevtu, ki je usposobljen za tovrstno delo. Vedeti moramo, pravita sogovornika, da dve poškodbi istega tipa nista enaki in nič ne nadomesti pravilne diagnostike in dobre medicinske oskrbe. Ravnanje po zdravi pameti je nujno, da se te poškodbe kar najhitreje popravijo in se ne širijo.

Okrevanje po poškodbi

Okrevanje je odvisno od tipa in resnosti poškodbe, pa tudi od vsakega posameznika. Za učinkovito okrevanje sta pomembna dobra rehabilitacija in v večini primerov fizioterapevtski nadzor. Če ni potrebno operativno zdravljenje, je za okrevanje pod nadzorom v povprečju potrebnih šest tednov. Ta številka je lahko višja ali nižja glede na dejavnike, kot so starost, predhodna pripravljenost, spremljajoča zdravstvena stanja (denimo osteoporoza), strokovnost rehabilitacije in posameznikova pripravljenost slediti navodilom fizioterapevta. Vse preostale kompleksnejše poškodbe ali poškodbe, ki zahtevajo operativno zdravljenje, za rehabilitacijo zahtevajo veliko večji časovni vložek, najverjetneje celo bolniški dopust.

Prilagojena aktivnost

Med okrevanjem lahko posameznik izvaja vse aktivnosti, ki mu ne poslabšajo stanja. Pogosta napaka je namreč tudi pretiravanje s počitkom ob nastopu bolečine, saj počitek vodi v šibkost tkiv ter s tem v hitrejše poškodbe in novo bolečino in tako dalje v zelo nevaren cikel – bolečina, izogibanje in neaktivnost.

Telo in telesne odzive, kot je bolečina, je seveda treba upoštevati, saj je bolečina tam zato, da nas ustavi, ko je nekaj v telesu narobe. Vendar pa je bolečina hkrati preveč konservativen odziv telesa, ki se ga ustrašimo. Tudi če točno vemo, katera aktivnost nam bo izzvala bolečino, je nujno, da jo še vedno opravljamo, vendar v zmernih mejah in brez pretiravanja. Bolečino lahko minimalno izzovemo, potem pa je potreben počitek. Načeloma se poškodbe in bolečina odpravijo s pravilno strukturirano vadbo in prilagojenimi vajami, za kar pa je treba obiskati nekoga, ki nam to lahko pokaže.

Bolečine ni dobro maskirati s protibolečinskimi zdravili, sploh če to počnemo zato, da lahko še naprej treniramo. Z zakrivanjem bolečine namreč telesu vzamemo pomembno funkcijo opozarjanja na nepravilno gibanje, prav tako mu vzamemo možnost prilagoditve boleči obremenitvi. Ignoriranje bolečine večinoma vodi v povečanje centralne vzdraženosti, pojav kronične bolečine in v najhujših primerih v povečanje škode, ki nam jo je prizadejala poškodba.
Galerija

Kronične poškodbe so večinoma posledica vadbe, ki je bila izvedena prehitro po preveč počitka. Shutterstock

Po dolgem počitku je treba vadbo začeti postopoma, da se tkivo znova prilagodi bremenom brez patološkega odziva in novih poškodb, pravita Jaka Kolenc (levo) in Aleks Valant iz terapevtskega studia Meridian Fit. Jure Makovec

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Matic Fabjan

Matic Fabjan dr. med. spec. plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki