Krioterapija ali ohlajanje telesa je pogosto uporabljana metoda fizikalne terapije, ki v terapevtske namene uporablja hlajenje posameznih delov telesa.
Krioterapija ali ohlajanje telesa je pogosto uporabljana metoda
fizikalne terapije, ki v terapevtske namene uporablja hlajenje
posameznih delov telesa.
Učinki krioterapije
Ko ohlajujemo kožo, na mestu, ki ga hladimo, nastopijo lokalne spremembe. Zaradi aktivacije termoregulacijskega sistema telesa se razvijejo tudi sistemske spremembe. Na mestu ohlajanja se najprej pojavi bledica, do katere pride zaradi zožitve krvnega žilja. Ta povzroči zmanjšanje pretoka krvi skozi kožo, posledično pa pride do manjšega oddajanja toplote. Po nekaj minutah zožitev krvnih žil nadomesti njihova razširitev (reaktivna hiperemija), ki traja tudi do 15 minut, zatem pa znova pride do zožitve žil.
Razlaga tega nenavadnega odgovora na ohlajanje (izmenjava zožitve žil z razširitvijo) je verjetno v tem, da se tkivo tako zaščiti pred poškodbo, do katere bi utegnilo priti zaradi dalj časa trajajoče slabše prekrvitve, ki jo povzroči ohlajanje. Reakcija na ohlajanje je očitnejša na mestih, ki so najbolj izpostavljena temperaturnim spremembam; to so zadnjica, sprednja stran kolena, stopala in območje komolčnega sklepa.
Druga zanimiva sprememba ob lokalnem ohlajanju je pojav konsenzuelne reakcije. Ko lokalno ohlajamo podlaket, se zniža temperatura v mišicah pod njim, poleg tega je opaziti tudi ohladitev v mišicah nasprotne podlakti, torej tiste, ki je ne ohlajamo. To je pomemben podatek predvsem pri posameznikih z motnjami občutenja na strani, ki jo želimo ohlajati.
Terapevtski učinki hlajenja so upočasnitev presnove (zmanjšanje porabe kisika), zaradi vpliva na periferni živčni sistem pa se zmanjšajo tudi mišična napetost, oteklina in bolečina.
Uporaba krioterapije
Hlajenje uporabljamo pri svežih poškodbah kot del prve pomoči, katere cilj je zmanjšati vnetno reakcijo, bolečino, oteklino in krvavitev. Pogosto je treba hlajenje poškodovanih struktur kombinirati s počitkom, povijanjem in z dvigom poškodovanega dela telesa. Kot terapevtsko metodo hlajenje uporabimo tudi v primeru hudih bolečin, povezanih z napetostjo mišic pri degenerativnih spremembah na območju hrbtenice, pri vnetjih v mišicah, kitah ali burzah, pogosto pa tudi po operativnih posegih, ki jih spremljajo pooperativna oteklina in hematom ter bolečina (operacije zlomov kosti, operacije na sklepih).
Pri rabi hlajenja moramo biti pazljivi, da ne pride do neželenih posledic. Paziti moramo, da s čezmernim ohlajanjem ne poškodujemo tkiva in povzročimo ozebline oziroma omrzline. Hlajenja ne smemo uporabljati v primeru alergije ali preobčutljivosti na led, pri težavah zaradi zožitve krvnih žil (ateroskleroza, Mb. Raynaud, Mb. Burger), pri hujših težavah s srcem (hujša oblika angine pektoris) ter v primeru poškodovane kože na mestu ohlajanja. Posebna previdnost je potrebna tudi v primeru zmanjšane občutljivosti kože.
Čas izvajanje katerekoli oblike krioterapije je lahko zelo različen in odvisen od številnih dejavnikov. Predvsem je pomembna velikost površine, ki jo tretiramo in reakcija, ki nastopi. Paziti je potrebno, da prenehamo s hlajenjem, ko postane koža rdeča oziroma preden postane hlajenje neprijetno. Pri masaži z ledom je to običajno nekako po petih minutah, pri ostalih tehnikah pa dlje. Število ponovitev krioterapije tekom dneva je odvisno od težav, ki jih imamo. Če je prisotna huda bolečina, ki po hlajenju popusti, se priporoča hlajenje večkrat dnevno, lahko celo na dve do tri ure. Ko hujši simptomi popuste, se tudi pogostost hlajenja zmanjša.
