Avtorica sodobnega tampona, kot ga poznamo tudi Slovenke, je nemška ginekologinja Judith Esser, ki je razvila tampon iz valjanih plasti bombažnih vlaken.(Foto: Shutterstock)
Menstrualna higiena je zanimivo poglavje naše civilizacije. Ženske so se skozi zgodovino različno spopadale z mesečnimi zahtevami svojega telesa, ki je bilo in je še vedno nekakšen tabu.
Najstarejši tiskani medicinski dokument Papyrus Ebers navaja, da so ženske v Egiptu že 1.500 let pr. n. št. uporabljale mehke tampone iz papirusa, medtem ko so si ženske v antičnem Rimu v nožnico vstavljale svitke iz volne. Ženske v antični Japonski so prav tako kot Egipčanke uporabljale tampone iz papirja, ki so jih morale zamenjati desetkrat ali 12-krat na dan, na mestu pa so jih obdržale s prevezo. Ženske s havajskih otokov so namesto papirja in volne uporabljale kosmati del domače praproti, imenovane hapu, medtem ko so si v Aziji pomagale z različnimi travami, mahovi in drugimi rastlinami.
Vraževerje, ki je ženskam povzročilo obilo težav
Ženske so imele zaradi svoje narave v družbi, ki so ji skozi zgodovino večinoma načelovali moški, lahko velike težave. Nekateri njihovih mesečnih krvavitev niso razumeli, zato so ženske hitreje začeli povezovati z magijo in čarovništvom, saj je bila za moškega mesečna krvavitev iz nožnice nekaj nedoumljivega.
Rimski avtor in filozof Plinij starejši je recimo zapisal, da lahko ženska, ki ima menstruacijo, uravnava točo in strele ter uniči pridelke. Še najmanjša težava je bila sramota, ki so jo ženske občutile zaradi krvavitve. Da bi to dejstvo skrile pred javnostjo, so se zatekale k novim čudežnim ukrepom. Nekatere so, da bi nevtralizirale vonj krvi, okrog vratu nosile vrečko z dišavnimi zelišči, druge so verjele, da morajo zažgati krastačo in nositi njen pepel v torbici okrog pasu, da bi si tako olajšale trebušne krče in zmanjšale jakost krvavitev.
Takšno razmišljanje se je še okrepilo v srednjem veku, zato je iz tega obdobja najmanj podatkov, kako so se ženske spopadale z menstruacijo. Zgodovinarji sklepajo, da so si v tistih dneh pomagale s krpami, ker pa nekatere spodnjega perila niso nosile, so preprosto krvavele v svoja oblačila.
Moderna doba
V 19. stoletju so ugotovili, da morda ni najbolj higienično, da ženske krvavijo v oblačila, kar je dalo zagon razvoju izdelkov za menstrualno higieno. V viktorijanski Angliji se je pojavil tako imenovani Hoosierjev pas, ki so si ga ženske pripele okrog pasu in vanj namestile pralne blazinice (vložke). V prodaji je bil vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Leta 1888 so na trg prišle prve blazinice za enkratno uporabo, ki jih je izdelovalo podjetje Johnson & Johnson. Ženske so medtem začele uporabljati tudi povoje iz celuloze, ki so jih uporabljali v bolnišnicah pri oskrbi vojnih ran. Bili so poceni in izkazalo se je, da gre za zelo vpojen material, ki se je pri menstruaciji odlično obnesel.
Prvi sodobni tampon za uravnavanje menstrualne krvavitve je leta 1929 izumil dr. Earle Haas in ga dve leti pozneje tudi patentiral. Tampon je imel dve posebni cevki iz kartona (aplikatorja) za vstavljanje in vrvico, s katero ga je bilo mogoče izvleči. K zamisli ga je napeljala prijateljica, ki si je v nožnico, da bi polovila menstrualno kri, vstavljala vpojno gobico.
Njegov patent je še istega leta kupila Gertrude Tenderich, podjetnica iz Denverja, in ustanovila podjetje Tampax Sales Corporation, ki je desetletja ohranilo vodilni položaj na trgu tamponov. Leta 1997 je podjetje, ki je v svoji zgodovini v proizvodnih enotah zaposlovalo skoraj izključno ženske in poslovalo brez dolgov, kupila korporacija Procter & Gamble.
Tampone priporočajo ženske ginekologinje
Tampaxov tampon je slabih 20 let pozneje doživel preobrazbo pod blagovno znamko o.b. Razvoj tampona, ki za vstavljanje v nožnico ni potreboval posebnega aplikatorja, je leta 1947 sprožil nemški avtomobilski inženir Carl Hahn, pri njegovih prizadevanjih za množično proizvodnjo pa mu je pomagal odvetnik Heinz Mittag. Najprej sta hotela tampone, kakršne je Tampax prodajal v Ameriki, le predstaviti na nemškem trgu, vendar v obubožani povojni Nemčiji ni bilo mogoče dobiti materiala (kartona ali plastike) za izdelavo ločenega aplikatorja. Tako sta se obrnila na Karla Juliusa Anselmina, direktorja ženske bolnišnice Landesfrauenklinik v Wuppertalu, da bi se z njim posvetovala o načrtovanju in razvoju tampona brez pripomočka za vstavljanje.
Anselmino je menil, da bosta za takšen projekt potrebovala žensko, priporočil jima je mlado ginekologinjo Judith Esser, ki se je intenzivno ukvarjala s študijem ženske anatomije in se je že nekaj časa ukvarjala z razvojem primernega tampona. V reklamah tampone sicer redno oglašujejo kot izdelek, ki ga priporočajo ženske ginekologinje, verjetno pa malokdo ve, katera ženska z imenom in priimkom stoji za rojstvom tega revolucionarnega pripomočka, ki je korenito spremenil življenje žensk.
Avtorica sodobnega tampona, kot ga poznamo tudi Slovenke, je nemška ginekologinja Judith Esser-Mittag (rojena 1921), ki je dodelala Tampaxovo verzijo in razvila tampon iz valjanih plasti bombažnih vlaken, ki se spiralno razpirajo in enakomerno polnijo z menstrualno krvjo, je manjši in ga je mogoče preprosto vstaviti s prsti. Znameniti kratici o.b. si je prav tako izmislila Esserjeva, gre pa za okrajšavo nemške fraze »ohne binde« (brez higienskih vložkov). Na tej osnovi so v Wuppertalu marca 1950 začeli proizvodnjo in do leta 2010 je tovarna v Wuppertalu postala največja tovarna tamponov na svetu.
Leta 1974 je podjetje Carl Hahn prevzela korporacija Johnson & Johnson, ki je s pomočjo osem milijonov vredne marketinške kampanje nemške tampone predstavila tudi na ameriškem trgu, v reklamnem spotu pa se je pojavila celo sama Judith Esser-Mittag. Johnson & Johnson je leta 1993 tampone o.b. lansiral tudi na kitajski trg, kjer so do leta 2016 ostali edina znamka tamponov, ki se je prodajala v kitajskih trgovinah. V Sloveniji tampone za različne blagovne znamke izdeluje podjetje Tosama, ki je drugi največji evropski proizvajalec tamponov.
