Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Samo precepljenost zagotavlja varnost

»Stroke ne zanima, ali je cepljenje obvezno ali ne, zanima nas le varnost pred nalezljivimi boleznimi in posledično zadostna precepljenost, ki to varnost zagotavlja,« poudarja dr. Marko Pokorn, infektolog in pediater s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana
»Stroke ne zanima, ali je cepljenje obvezno ali ne, zanima nas le varnost pred nalezljivimi boleznimi in posledično zadostna precepljenost, ki to varnost zagotavlja,« poudarja dr. Marko Pokorn, infektolog in pediater s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana

S cepljenjem, zlasti sistematičnim cepljenjem otrok proti otroškim nalezljivim boleznim, je družba dosegla, da bolezni, ki se jih starejše generacije še spomnijo, ker so videli svoje vrstnike ali so za njimi celo zboleli sami, danes tako rekoč ne vidimo več.
Govorimo o mumpsu, rdečkah, otroški paralizi, davici, oslovskem kašlju, ošpicah … A to še ne pomeni, da tudi povzročiteljev ni več. Nasprotno. Ti so še vedno prisotni, le njihovega učinkovanja ne zaznamo, saj je velika večina populacije (za zdaj še) cepljena. Prav zato je cepljenje eden največjih dosežkov sodobne medicine in ukrepov javnega zdravja.

Cepljenje nedvomno omogoča zaščito pred nalezljivimi boleznimi, vendar mora biti za kolektivno zaščito cepljenih vsaj 95 odstotkov populacije, raje še več. Če je to doseženo, pojasnjuje doc. dr. Marko Pokorn, infektolog in pediater s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, povzročitelj določene nalezljive bolezni (virus ali bakterija) ne bo mogel zaokrožiti.

»Kolektivna imunost seveda velja le za bolezni, ki se prenašajo s človeka na človeka, pri ostalih, denimo za klopni meningoencefalitis in predvsem tetanus, pa je potrebna individualna imunost in če nismo cepljeni proti takim boleznim, nam ne pomaga, tudi če so vsi ostali,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da bi se ob morebitnem padcu precepljenosti zanesljivo vrnile tudi nalezljive bolezni. Zaradi določenih medicinskih indikacij (denimo hude alergije, nekatere bolezni imunskega sistema ...) nekateri otroci ne smejo biti cepljeni, saj bi jim slednje škodovalo. Takšni posamezniki so kljub temu zaščiteni; ščitijo jih ostali, cepljeni vrstniki, seveda ob zadostni precepljenosti.


Obvezno ali prostovoljno cepljenje ?

Cepljenje je medicinski ukrep, ki sodi med najbolj varne, vsaj tako zatrjujejo podatki, ki jih zbirajo v registrih neželenih učinkov ter številnih raziskavah. Popolnoma varen in stoodstotno zanesljiv pa ni noben postopek v medicini, nobeno zdravilo, pa tudi cepivo ne. Kljub temu pa se prav okoli (ne)potrebnosti, predvsem pa obveznosti cepljenja dviguje vse več prahu in nasprotovanja.

Vedno glasnejše so zahteve po ukinitvi obveznega cepljenja dojenčkov in predšolskih otrok. In kako stroka gleda na tovrstne pritiske in zahteve?

»Kolektivno zaščito pred nalezljivimi boleznimi lahko dosežemo le z dovolj visoko stopnjo precepljenosti. Stroke ne zanima, ali je cepljenje obvezno ali ne, zanima nas le varnost pred nalezljivimi boleznimi in posledično zadostna precepljenost, ki to varnost zagotavlja. Mislim, da ni toliko pomembno, kakšno obliko cepljenja imamo, pomembno je, da stroka s starši pravilno in ustrezno komunicira o cepljenju, da jim da pravilne informacije. Širši javnosti in nasprotnikom cepljenja je potrebno strpno in argumentirano pojasniti, kakšne so lahko posledice neprecepljenosti zaradi nalezljivih bolezni, proti katerim cepimo,« razlaga sogovornik in še doda, da v marsikateri razviti državi cepljenje res ni več obvezno, a če želite otroka vpisati v vrtec ali se vpisati na univerzo, morate predložiti dokazilo o opravljenih cepljenjih, tako kot je to denimo v ZDA.

Dober primer sodelovanja med zdravstvenim sistemom in starši majhnih otrok je primer Velike Britanije, kjer cepljenje ni obvezno, a ko so pred dvema letoma uvedli cepljenje proti meningokokom skupine B, so v zgolj nekaj mesecih dosegli več kot 90-odstotno precepljenost dojenčkov in učinek je bil viden izjemno hitro. »Pri nas imamo na voljo neobvezno, a brezplačno cepljenje proti pnevmokokom, a še vedno nismo dosegli niti 50-odstotne precepljenosti. Zanimivo je, da vse pogosteje opažamo, da otroci, ki jih starši v najzgodnejšem otroštvu niso dali cepiti, kasneje, recimo pri sedemnajstih, osemnajstih letih sami pridejo k zdravniku in se želijo cepiti.«

Neenakomerna precepljenost

Precepljenost proti nalezljivim otroškim boleznim je po Sloveniji zelo različna. Proti ošpicam je v ljubljanski regiji padla na zgolj 88 odstotkov, najvišja pa je v murskosoboški regiji. Kot pravi sogovornik, je kolektivna zaščita različna glede na posamezno bolezen.

»Čarobnih 95 odstotkov smo postavili za tarčno vrednost, a v ameriških raziskavah se je pokazalo, da je lahko tudi to prenizko. Mislim, da bi morali vložiti več energije v skupno akcijo, s katero bi ozavestili različne plasti javnosti. V ZDA, kot rečeno, necepljeni ljudje ne smejo v javne vrtce, šole ali univerze. Pri nas je šola obvezna in tovrstno pogojevanje torej ne pride v poštev. Vrtec pa ni obvezen in kot zdravnik infektolog lahko rečem, da ni smotrno, če gre necepljen otrok v vrtec. Če bi doživeli izbruh ošpic, bi necepljenim otrokom lahko prepovedali iti v šolo in takrat bi to bil problem. Ob razglasitvi epidemije so namreč pooblastila neprimerno drugačna in v takih primerih odredbe ne more spregledati nihče,« razlaga doc. dr. Pokorn, ki ob tem opozarja na še en vidik morebitne epidemije ošpic, ki nam predstavljajo najbolj realno grožnjo glede na to, da se z njimi soočajo v kar nekaj sosednjih državah.

»Od 2000 do 2009 nismo imeli niti enega primera ošpic. V tem času se je generacija zdravnikov zamenjala in danes so lahko v ambulantah zdravniki, ki se v vsem svojem delovnem obdobju še niso srečali z ošpicami. Zadnji večji izbruh pri nas je bil pred 23 leti. Zdaj so vse otroške nalezljive bolezni v skupini redkih bolezni in če nanje ne posumiš, jih ne boš prepoznal. Bolnik ima tako lahko že nekaj dni vročino in je kužen, a nihče ne ve, da ima ošpice. Starši ga vodijo k zdravniku, sedi v čakalnici, kjer se lahko okužijo tudi drugi necepljeni otroci ali odrasli. Ko je bolezen prepoznana in dokazana, je potrebno poiskati vse ljudi, ki so bili v stiku z okuženim, in preveriti njihov imunski status.

Lahko rečem, da se je naša epidemiološka služba vedno dobro odzivala in prav njihovemu ravnanju ter še vedno dobri precepljenosti se moramo zahvaliti, da pomembnega širjenja ošpic v zadnjih letih nismo opažali. Res je, da je trenutno velik del populacije imun na ošpice. Pred nekaj več kot 15 leti je bila narejena analiza, kolikšen delež prebivalstva ima protitelesa proti ošpicam, in videli smo, da je kolektivna imunost dobra. Od nas pa je odvisno, kaj se bo zgodilo v prihodnje.«


Do zdaj so praviloma zboleli necepljeni

Vsako leto od 2010 smo v Sloveniji imeli nekaj primerov ošpic in vsakič se je po sogovornikovih besedah izkazalo, da gre za necepljene otroke in/ali odrasle, ki niso bili cepljeni ali so bili nepopolno cepljeni. Nekaj primerov je bilo tudi pri popolnoma cepljenih osebah. Kar nekaj okužb se je pojavilo tudi pri zdravstvenih delavcih ali pa je prišlo do prenosa okužbe v zdravstvenih ustanovah.

Kako pa naj ravnajo odrasli, ki niso bili cepljeni in niso preboleli ošpic? »Proti ošpicam smo začeli cepiti po 1968, do sredine 70. let smo začeli že redno cepiti z dvema odmerkoma cepiva. Ljudem, ki so bili rojeni ravno v tem obdobju in niso preboleli ošpic niti nimajo podatka o tem, ali so bili cepljeni ali ne, svetujemo, da se cepijo. Za rojene pred 1960 to ni potrebno, saj so takrat ošpice še toliko krožile, da so se prekužili. Za vse ljudi, rojene po 1960, pa priporočamo cepljenje.«

Slovenija je za zdaj še vedno država, ki v okviru zdravstvenega zavarovanja ljudem tudi v primerjavi z razvitimi evropskimi državami ponuja veliko. Na področju cepljenja je še vedno nekaj rezerve. »Idealno bi bilo, da bi bila vsa cepiva na voljo brezplačno in bi se tako lahko vsi cepili tudi proti meningokoku B, klopnemu meningoencefalitisu, rotavirusu, noricam in da bi ljudje vse, kar jim je na voljo, izkoristili, še zlasti pa cepiva, ki so sicer neobvezna, denimo proti HPV in pnevmokoku, a jih stroškovno krije obvezno zdravstveno zavarovanje.« V breme zdravstvenega zavarovanja spada tudi cepljenje proti noricam, vendar le za najbolj ogrožene, za ostale je samoplačniško.


Neželeni učinki

Med najpogostejšimi očitki s strani vseh, ki cepljenju nasprotujejo, sta predvsem dva argumenta: potencialni hudi neželeni učinki z vročinskimi krči, vnetjem možganskih open in celo smrtjo ter »nečistost« cepiv, ki vsebujejo poleg mrtvih ali oslabljenih virusov še adjuvanse, konzervanse, stabilizatorje …

Na te očitke sogovornik odgovarja, da so tako kot pri vseh zdravilih tudi pri cepljenju oziroma po njem možni neželeni učinki, a jih je malo in je vsekakor vedno potrebno tehtati težo in pogostost neželenih učinkov ter dobrobit cepljenja, torej zaščito pred hudimi nalezljivimi boleznimi in njihovimi takojšnjimi in dolgoročnimi posledicami.

Najpogostejši odzivi na cepljenje – blaga rdečina, oteklina na vbodu in rahlo povišana kratkotrajna vročina – niso neželeni učinki (četudi jih tako imenujemo), ampak nujni in zaželeni odgovor organizma, ki pomeni, da je telo začelo proizvajati protitelesa. Prav to je tudi končni namen cepljenja. In težji zapleti? Teh je k sreči zelo malo, vsekakor pa vsakega obravnavajo zelo resno, pojasni sogovornik.

BREZ ADJUVANSOV BI CEPIVO UČINKOVALO SLABŠE
Vsa sodobna cepiva imajo poleg osnovne substance, torej antigena, še dodatke: adjuvanse, puferni sistem, konzervanse, stabilizatorje ... Predvsem adjuvansi in konzervansi so zelo pomembni. Adjuvansi pospešijo imunski odziv na cepivo, s tem da aktivirajo naravno imunost. Del bakterije ali virusa se veže na adjuvans, s čimer se lažje izpostavi makrofagom, torej prvim celicam, ki napadejo naš sistem. Ko makrofagi pridejo v stik z adjuvansi, je to znamenje za limfocite B, da začnejo proizvajati protitelesa. V našem organizmu ta proces poteka ves čas, saj smo neprestano izpostavljeni antigenom v okolju. Če teh pomagal oziroma adjuvansa v cepivu ne bi bilo, bi bil imunski odziv šibkejši in protiteles bi bilo bistveno manj.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

cepljenje , otroške bolezni , nalezljiva bolezen

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.