Da sva mu bila s fotografom Grego priča, je bilo res veliko naključje, pravzaprav sreča. Tega sem se zavedela šele kasneje, ko sem si ogledala statistiko presaditev srca v Sloveniji. Sprva sva bila dogovorjena, da naju prof. dr. Borut Geršak, predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja na UKC Ljubljana, popelje v operacijsko dvorano, kjer bova prisostvovala napovedani in načrtovani operaciji, med katero bodo popravili okvarjeni zaklopki. Ko smo se v sedmem nadstropju naše najuglednejše zdravstvene ustanove rokovali, pa nama je gostitelj povedal, da tistega dne popoldne pričakujejo srce in da ga bodo vsadili slovenskemu bolniku, takrat prvemu z liste čakajočih, ki mu darovalčevo srce v vseh potrebnih parametrih ustreza.

Želiva prisostvovati? Ja, seveda, zdela se nama je enkratna priložnost, ki je nikakor nisva hotela zamuditi. Kasneje, ko sem pripravljala gradivo za reportažo, sem se pozanimala tudi o natančnem številu presaditev srca, ki jih opravijo na leto. Prvo presaditev srca so v ljubljanskem kliničnem centru opravili že leta 1993.
Z izjemo lanskega leta, ko so jih opravili kar 18, so bila prejšnja leta veliko skromnejša, od treh v letu 2004 do 11 v letu 2007. Torej je bilo res enkratno naključje, da sva bila povabljena na obisk ravno na dan, ko so opravljali presaditev!

Priznam, da me je številka presenetila. Razlog, da je opravljenih tako malo presaditev, ni v tem, da ne bi bilo bolnikov, ki bi potrebovali novo srce, nasprotno. Največja težava je v pomanjkanju darovalcev in posledično nizkem številu organov.

Čas je zlato

Transplantacija je poseg, ki zahteva razmeroma veliko in brezhibno utečeno ekipo izurjenih strokovnjakov, od katerih vsak skrbi za svoje področje: anesteziologi za pripravo bolnika na samo operacijo ter za zdravila, ki bodo preprečila okužbe in zavrnitveno reakcijo, perfuzionist za zunajtelesni krvni obtok, inštrumentarka za vse potrebne instrumente, ki jih bodo kirurgi uporabljali med operacijo, za tehnično izvedbo pa seveda poskrbijo kirurgi. Anesteziologi poleg tega poskrbijo tudi, da darovalčev organizem zdrži do odvzema srca (in/ali drugih organov).

Celotna transplantacijska ekipa je ves čas v pripravljenosti in se lahko zbere v eni uri. Znak dobre organizacije je tudi časovna usklajenost in hitrost. Srce, če že govorimo o presaditvi našega najpomembnejšega organa, mora biti odvzeto in vsajeno v novo telo najkasneje v šestih urah. Utečenost ekip to omogoča, a največ časovnih izgub se ponavadi nabere, kadar organ prihaja iz tujine.

Tudi tistega poletnega večera je bilo tako. V osrednji Nemčiji je v bolnišnici ugasnilo življenje mlajšega človeka, darovalca, in računalnik Eurotransplanta je za najprimernejšega prejemnika izbral bolnika iz Slovenije. Protokol je stekel v trenutku. Trije kirurgi, Aleš Brecelj, Matija Jelenc in Juš Ksela, so s posebnim letalom poleteli po srce, medtem pa se je v Ljubljani že zbrala ostala ekipa ter začela bolnika pripravljati na operacijo. Ura je bila petnajst minut do devetih zvečer, ob operacijski mizi so bili že prof. Geršak, njegov asistent Boris Robič in instrumentarka Sanja Arnautovič, vsi "oprani", kar v kirurškem žargonu pomeni, da so bili v sterilnih oblačilih in popolnoma pripravljeni na začetek operacije in odvzema srca.

Vsi prisotni so bili v pričakovanju telefonskega klica, ki bi naznanil, da je srce že na brniškem letališču in se lahko v kliničnem centru nadaljuje operacija za odvzem srca. A klica ni bilo. Tik pred deveto anesteziologinja Maja Mušič sama pokliče kirurško ekipo v Nemčijo in izve, da se je začetek odvzema zavlekel. V trenutku, ko je pogovor potekal, sta dva slovenska kirurga srce ravno začela "klemati". Z Gregom dobiva pojasnilo, da to pomeni rezanje žil in ločitev srca iz darovalčevega telesa. To je hkrati tudi trenutek, ko se začne odštevati šest ur.