Raziskava kaže, da se starejši ljudje, kadar se čutijo ogroženi, manj nagibajo k sporom. Neka druga študija je primerjala mlajšo populacijo (od 22 do 35 let) in starejšo (od 65 do 77 let). Sodelujočim v raziskavi so predstavili nekaj primerov medosebnih odnosov in jih zaprosili za mnenje. Ponudili so jim primer, ko je odrasla oseba zakrivila prestopek, kot je grobost do natakarice. Polovica vprašanih je prebrala zgodbo o starejši osebi, ki je bila nagnjena k žaljenju, druga polovica pa podobno zgodbo, le da je bila k žaljenju nagnjena mlajša oseba. V primerih, ko je žalitve izrekala starejša oseba, so anketiranci iz različnih starostnih skupin navajali, da bi se morala sporu izogniti, drugače pa je bilo v primeru, ko je žalitve izrekala mlajša oseba. Takrat so menili, da bi se morala zavzeti zase in pokazati, da je prizadeta.

Obnašanje do soljudi torej temelji na starosti. Mlajši ljudje so v medosebnih odnosih na splošno agresivnejši in bolj nagnjeni k sporom kot starejši, toda ko gre za slabe medosebne odnose, so mlajši ljudje veliko blažji, če so vanje vpleteni starejši. Prav zato se utegne starejša oseba obnašati prijazneje, saj domneva, da je mlajša oseba bolj nagnjena k sporom.

Drugi razlogi za lepše obnašanje do starejših ljudi se nanašajo na skrb in preživljanje skupnih trenutkov. Neodvisno od starosti je pomembna ocena, koliko časa je odnosu še ostalo. To se ne nanaša samo na starejše, marveč tudi na mlajše. Kadar je čas omejen, ljudje skušajo čim bolje izkoristiti medosebne odnose in uživati v družbi, namesto da bi zapravljali čas s spori.

Tako so ugotovili, da mlajše hčere zavračajo spore z ostarelimi materami in z njimi ne razpravljajo o bolečih zadevah, saj čutijo, da jim ni več ostalo veliko skupnega časa.