Psihologi in nevrologi so izhajali iz predpostavke, da "zmerno optimistično sanjarjenje" lahko spodbudi spremembe v obnašanju, usmerjene proti doseganju cilja, obenem pa je povezano s telesnim in duševnim zdravjem.

Raziskovalci sklepajo, da amigdala zanesljivo sodeluje pri selektivnem predvidevanju prihodnjih čustvenih dogodkov, ne pa tudi pri splošnem razmišljanju o prihodnosti. Toda nekateri opozarjajo, da je domet te raziskave omejen, saj ne pove ničesar o nevronskih mehanizmih, ki povezujejo krepitev možganske dejavnosti s psihičnim stanjem. Dokler ne bodo na voljo novi dokazi, velja, da aktivnejši možgani ne zagotavljajo optimizma, obenem pa ni možno trditi nasprotno.