"Zakaj se je moralo zgoditi prav meni," je eno
prvih vprašanj, ki si ga zastavijo starši, ko jih zdravniki
seznanijo z diagnozo njihovega otroka. Cerebralna paraliza je
posledica okvare nezrelih možganov; motnja, ki se odraža v težavah
z gibanjem, pogostejše so tudi motnje vida, sluha, govora in učne
težave.
Brata Dušan in Bojan
Družina Poglajen z Jablaniških Laz pri Litiji je ena od redkih z
dvema otrokoma s cerebralno paralizo. Prvi šok je Dragico in
Francija doletel pred dvanajstimi leti, ko sta izvedela, da je z
njunim prvorojencem Dušanom nekaj narobe.
Prvi znaki - otrok ni
pridobival telesne teže - so se pojavili kak mesec dni po rojstvu.
Potrebno je bilo slikanje glave, na osnovi katerega so zdravniki
ugotovili, da gre za votlino v malih možganih. O cerebralni
paralizi sprva ni bilo govora. "Ko so nas napotili na
fizioterapijo, sva z možem menila, da gre za povsem običajen
pregled, a se je kmalu izkazalo, da je drugače. Diagnoz je bilo
čedalje več. Vneto sva brskala po literaturi in prišla do
spoznanja, da ima sin cerebralno paralizo." Tako kot prva Dragičina
nosečnost, ki se je končala z vakumskim porodom, je bila tudi druga
rizična. Ker se je Bojan rodil tri mesece prezgodaj, je že v
porodnišnici izrazila skrb, da bi utegnilo biti kaj narobe. Nekaj
dni po slikanju glave so zdravniki njen sum potrdili in ji
povedali, da bo z dve leti mlajšim Bojanom podobno, če ne celo
slabše kot s prvorojenim otrokom.
V dvanajstih letih sta se zakonca Poglajen ogromno naučila; po
najboljših močeh poskušata pomagati sinovoma. "Sploh ne veva, kaj
pomeni imeti zdrave otroke, tako da imava svoja otroka za zdrava,"
pravi Franci, ki hodi v službo v Litijo in poleg tega dela na
kmetiji. Obiski pri zdravnikih in fizioterapevtih so postali njun
vsakdan. Pomoč od zunaj?
Te je bilo doslej zelo malo, "ovir" pa je
iz leta v leto več. Desetletni Bojan, ki bo zaradi hujše oblike
cerebralne paralize, k sreči brez epileptičnih napadov, za vedno
prikovan na voziček in odvisen od tuje pomoči, že zdaj tehta 30
kilogramov. Še nedavno, ko v hiši ni bilo dvigala, je morala
Dragica sicer zelo živahnega Bojana večkrat na dan nesti gor in
dol.
Zdaj je to urejeno, dodatno težavo pa povzročajo številne
operacije, ki jih je prestal, in tiste, ki ga še čakajo. Zato bi
intenzivnejše fizioterapije, kakršne izvajajo v Zavodu za
rehabilitacijo invalidov v Ljubljani, prišle še kako prav. Oba,
zlasti Dušan, morata vsak dan telovaditi vsaj pol ure, saj bi jima
v nasprotnem primeru otrdele roke in noge.
Kljub vsemu sta oba živahna mlada fanta, navezana drug na drugega.
Samopomilovanje!? Kje pa, tega ne poznata.
Iz njunih oči vejejo
optimizem, volja, radost do življenja, ki jih ni mogoče opisati z
besedami. Še danes imam pred seboj Bojanov nasmeh in stisk rok, ko
me je pričakal.
"Zdaj je zadovoljen," mi je pozneje zaupala
Dragica, ki se dobro spominja dveh let in pol, ki ju je mlajši sin
preživel v zavodu na Igu in se vračal domov le ob koncih tedna. "Že
ob nedeljah dopoldne je tarnal, da najraje ne bi šel nazaj. Tudi
nama je bilo ob slovesu težko. Starejši sin naju je večkrat
vprašal, zakaj sva ga dala v zavod, tudi z možem sva si to očitala.
Tako so nam svetovali strokovnjaki in midva sva jih v dobri veri
poslušala. Toda za Bojana je najpomembnejše, da se ves čas kaj
dogaja."
Letošnjih počitnic v koloniji v Elerjih nad Ankaranom, kjer sta oba
veliko plavala in jahala - to je tudi ena od uspešnih terapij -
nedvomno ne bo pozabil. Pozneje so se udeležili še seminarja v
Radovljici, večji del časa pa so preživeli na domači kmetiji. Bojan
in Dušan sta skromna in pridna fanta, ki obiskujeta posebna oddelka
OŠ v Litiji, uživata v naravi, zaradi oddaljenosti od prijateljev
pa si želita računalnik.



Dodajte svoj komentar
Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.
Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.