Kot pravi, je sama postala pozorna na to težavo šele pred približno tremi leti, ko je tesneje sodelovala z nevrologom dr. Dušanom Flisarjem iz mariborske bolnišnice prav na temo sindroma nemirnih nog. Po skupni raziskavi, ki sta jo opravila, je začela bolj ciljano spraševati o težavah, povezanih s sindromom nemirnih nog bolnike, ki so sodili v skupino z višjim dejavnikom tveganja.

Ali to pomeni, da pred tem teh bolnikov v njeni ordinaciji sploh ni bilo? Nikakor, odgovarja sogovornica in doda, da sama prej ni bila toliko pozorna na te težave oziroma če so jih bolniki omenjali, jim je pripisovala izvor v drugih nevroloških težavah. Prav zato so po njenem mnenju tovrstna specifična izobraževanja za zdravnike iz splošne prakse zelo dragocena. 

Velika vloga zdravnika

Na vprašanje o tem, ali so bolniki sami prišli v njeno ordinacijo zaradi težav zaradi nemirnih nog, izpostavi primer dveh bolnic, ki sta se napotili k njej prav zaradi tega, pri ostalih pa se je šele v pogovoru izkazalo, da jih poleg drugega motijo tudi nemirne noge. Težave so bile očitne zlasti zvečer in ponoči. Prav zaradi tega se ji zdi še toliko pomembneje, da je zdravnik pozoren na bolnikove besede in če zasluti, da bi lahko šlo za sindrom nemirnih nog, začne bolnika bolj ciljano spraševati.

Enostavni diagnostični kriteriji

In kako ravna, če pomisli, da ima pred seboj bolnika s sindromom nemirnih nog? Dr. Aleksejeva pravi, da je diagnoza pri veliki večini bolnikov razmeroma enostavna. Osnova za postavitev diagnoze so štirje diagnostični kriteriji, ki so v obliki vprašalnika, na katerega vsak bolnik odgovori in zdravnik hitro lahko ugotovi, ali gre za težave nemirnih nog ali ne. Ta vprašalnik je še toliko bolj dragocen, pravi sogovornica, saj zdravnik porabi zelo malo časa, da postavi diagnozo, kar je ob pogosto prepolnih čakalnicah zelo pomembno. Sama s pridom uporablja ta vprašalnik pri vseh bolnikih, pri katerih se pojavi kakršen koli sum, da imajo sindrom nemirnih nog.

Po diagnozi zdravljenje

Ko bolniki izpolnijo ta vprašalnik in so na vsa vprašanja odgovorili pritrdilno, je diagnoza praviloma lahko zanesljivo postavljena. Zdravnik nato opravi telesni pregled, pri čemer je pozoren predvsem na spodnje okončine. Nato naredi še osnovni nevrološki pregled in preveri občutljivost na dotik, bolečino in reflekse, oceni status žil, vedno pa tudi natančno pregleda bolnikovo kartoteko, saj skuša ugotoviti, ali ima bolnik katero od bolezni, ki bi lahko bile povezane s sindromom nemirnih nog. Če teh podatkov nima, bolniku naredi osnovni diagnostični laboratorijski pregled, pri čemer ugotavlja, ali je bolnik slabokrven zaradi pomanjkanja železa, ali ima morda sladkorno bolezen, motnje v delovanju ledvic ali ščitnice, včasih se odloči tudi za določitev vrednosti folne kisline in vitamina B12 v krvi in če je prepričan v svojo diagnozo, navadno zdravljenje uvede in ga nadzira sam.