Zakaj je pri nas možganska kap v porastu?

Obolevnost za možgansko kapjo v Sloveniji pravzaprav stagnira in ne narašča. Inštitut za varovanje zdravja je leta 2003 za možgansko kap ugotovil incidenco 200/100.000 prebivalcev in ta številka se odtlej tako rekoč ne spreminja. V Sloveniji tako vsako leto na novo zboli za možgansko kapjo približno 4000 oseb; v to številko so všteti samo oboleli, ki so bili bolnišnično zdravljeni. Takšni, ki so imeli prehodni možganskožilni napad ali TIA, sem niso všteti, prav tako ne bolniki, pri katerih so ugotovili arterosklerotične spremembe na karotidnih arterijah in še niso doživeli ishemičnega možganskožilnega dogodka. Tudi umrljivost zaradi možganske kapi v Sloveniji stagnira. Od leta 1999 do zdaj je 21- do 23-odstotna.

V razvitih državah je umrljivost približno 15-odstotna, v nerazvitih pa je precej višja. Stagnacijo obolevnosti in smrti lahko pripišemo slabemu nadzoru nad dejavniki tveganja za možgansko kap. V Sloveniji je prvi dejavnik tveganja arterijska hipertenzija oziroma povišan krvni tlak. Če vemo, da je imelo v Sloveniji leta 2000 skoraj 50 odstotkov prebivalcev krvni tlak 140/90 mmHg ali celo več in to je že hipertenzija vidimo, da Slovenci slabo skrbimo za zniževanje previsokega krvnega pritiska. Ženske obolevajo za možgansko kapjo starejše kot moški za leto 2003 je bil podatek 70 let , medtem ko moški obolevajo pri povprečno 64 letih.

Koliko je pri nas bolnikov, ki so doživeli TIA?

Bolniki, ki so doživeli TIA, so v Sloveniji slabo statistično vodeni, zato nimamo epidemoloških podatkov. Vodijo jih predvsem ambulantno; samo od 15 do 16 odstotkov jih je hospitaliziranih. Večinoma jih zdravijo ambulantno, zato bi podatke o njih lahko našli v kartonih slovenskih specialističnih nevroloških ambulant, ne pa v bolnišnicah.

Pri nas število obolelih miruje. Kako pa je v Evropi in v svetu?

V vsej Evropi je za možganskožilnimi boleznimi bolnih približno 4 milijone ljudi, vsako leto na novo zboli za možgansko kapjo kakih 600 tisoč ljudi, na vsem svetu pa je takšnih bolnikov približno 15 milijonov.
V ZDA so možganskožilne bolezni v upadu, predvsem na račun odličnega nadzora arterijske hipertenzije oziroma krvnega tlaka. Američani so skoraj prepolovili pojavnost možganskožilnih bolezni prav s prepolovitvijo pojavnosti arterijske hipertenzije.

V Evropi je v razvitih deželah možganska kap v upadu, zlasti v Švici in povsod, kjer za zdravljenje in rehabilitacijo bolnikov namenijo veliko denarja tako za zgodnjo fazo zdravljenja bolezni kot za sekundarno preventivo in rehabilitacijo. V Švici namenijo za zdravljenje enega bolnika, ki je zbolel za možgansko kapjo, 56 tisoč evrov. V Italiji enemu bolniku namenijo približno 12 tisoč evrov, v Sloveniji pa pride na enega bolnika povprečno 10 tisoč evrov. Prav zato je v Švici umrljivost najnižja v Evropi, najnižja pa je tudi incidenca, torej pojavnost. Najvišjo umrljivost zaradi možganske kapi so izmerili v državah nekdanje Sovjetske zveze, in sicer med ženskami. Razlika je zares ogromna. Če je v Švici 64 smrti na 100.000 moških prebivalcev, je v državah nekdanje Sovjetske zveze 273 smrti na 100 tisoč žensk.

V državah nekdanje Sovjetske zveze je umrljivost večja med ženskami, v Švici pa med moškimi.
Možganska kap je bila ves čas tretji vzrok smrti v svetu, takoj za takoj za srčno-žilnimi boleznimi in rakom, zdaj pa se je "prebila" na drugo mesto predvsem na račun Japonske in Kitajske, kjer je možganska kap prvi vzrok smrti in še narašča. V evropskih državah je možganska kap tretji vzrok smrti.

Dejavniki tveganja za možgansko kap so razmeroma dobro znani, vendar podatki kažejo, da število ljudi s previsokim krvnim tlakom, zvišano ravnjo holesterola v krvi in diabetesom narašča. Kako to, da se v pojavnosti dejavnikov tveganja nič ne spreminja? Ali ljudje še niso dovolj osveščeni?

Menim, da populacija ni dovolj osveščena o dejavnikih tveganja. Ali pa ljudje vedo, da so v rizični skupini, a se za to ne zmenijo. Kot je to, na primer, z mojimi bolniki. Marsikdo, ki je doživel TIA, ki ga ob prihodu v mojo ambulanto vprašam, ali ima katero od naštetih bolezni, pravi, da nima nič od tega. Ko pa ga vprašam, katera zdravila jemlje, pa pove, da "včasih vzame nekaj za pritisk".

To pomeni, da arterijske hipertenzije sploh nimajo za bolezen ali pa je ne jemljejo resno. In nihče ne ve, da je to pravzaprav tihi morilec številka ena. Arterijska hipertenzija ali visok krvni tlak povzroča spremembe na karotidnih arterijah, ki vodijo v možgane.

Če nekoliko razložim: v notranji karotidni arteriji se pogosto naredi maščobna leha iz holesterola; ta se nato odtrga in tako pride do možganske kapi. Ko se na vrhu razpoči ovojnica te maščobne lehe, lahko povzroči holesterolne strdke to pomeni embolijo, in lahko se zamaši katera od manjših arterij višje. Na razjedici na vrhu lehe se lahko naredi tromb, ki se tudi lahko odtrga, odleti v možgane in zamaši manjšo žilo. Ali pa ta tromb raste in na licu mesta zamaši žilo. Obstaja torej več mehanizmov možganske kapi: arterijska hipertenzija povzroča tudi lipohialinozo, to je proces v drobnih arterijah v možganih zaradi tega procesa se mašijo drobne žilice in tako se razvije vaskularna, žilna demenca. To pomeni, da takemu bolniku začnejo upadati intelektualne sposobnosti.

Takšno arteriopatijo lahko povzroči tudi sladkorna bolezen na več majhnih arterijah. Lahko nastane tudi večžariščna arteriopatija, ki tudi povzroča demenco. Če sladkorni bolniki zbolijo za možgansko kapjo, je simptomatika veliko hujša, bolnik je veliko bolj prizadet, ohromelost je hujša in tudi možnosti za rehabilitacijo so slabše. Poleg tega je pri takšnih bolnikih umrljivost veliko večja. Pri tistih, ki preživijo, je večja možnost za vnovično možgansko kap.