Po sogovornikovih besedah se pri zadnji skupini nevrologi namenoma izogibajo izrazu parkinsonova bolezen, ker med juvenilnim parkinsonizmom in parkinsonovo boleznijo v mlajšem obdobju obstaja pomembna razlika. Angleški znanstveniki so s preiskavo možganov umrlih bolnikov s parkinsonovo boleznijo ugotovili, da pri osebah z juvenilno obliko praviloma v možganih niso našli za parkinsonovo bolezen značilnih Lewyjevih telesc (patologi z dovoljenjem shranjujejo možgane umrlih za parkinsonovo boleznijo). Zato, razlaga sogovornik, govorimo o parkinsonskem sindromu v juvenilnem obdobju, ker ga želimo ločiti od klasične parkinsonove bolezni.

Od pet do deset odstotkov

Odstotek bolnikov s parkinsonovo boleznijo v mlajšem obdobju se giblje med petimi in desetimi odstotki celotne populacije bolnikov. Prof. Denišlič kot zanimivost omenja naslednje: pred letom 1921 so zdravniki beležili po 19 bolnikov s parkinsonovo boleznijo v mlajšem obdobju na sto bolnikov s parkinsonovo boleznijo.

Nato je izbruhnila prava epidemija posebne oblike vnetja možganov (encephalitis lethargica), po kateri je število bolnikov občutno naraslo. Kmalu so našteli že 77 bolnikov s parkinsonovo boleznijo v mlajšem obdobju na sto bolnikov, kar je seveda ogromno. Po letu 1985, ko je veliko teh bolnikov že umrlo, se je število znatno zmanjšalo in zdaj velja, da ima to obliko parkinsonove bolezni pet do deset bolnikov od sto. Vendar te številke morda niso povsem pravi odraz dejanskega stanja.

Pri marsikaterem bolniku se namreč bolezen začne že veliko prej, preden zdravnik postavi diagnozo. To dokazujejo izjave bolnikov med podrobnejšim pogovorom, razlaga sogovornik, in nadaljuje, da če natančno povprašate bolnike, številni povedo, da so imeli blage simptome že deset let in več, vendar še niso bili moteči. To je povsem možno, ker pri  mlajših osebah zdravnik, tudi nevrolog, tovrstnih motenj gibanja ne pričakuje in je bolezen spregledana.

Vzroki podobni kot pri starejših

Vzroki za to, da zbolijo tudi mlajši ljudje, so podobni kot pri starejših. Bolezen se razvije, ko v možganih ni dovolj dopamina in v črnem jedru možganov začnejo propadati celice. Prav zaradi tega so tudi začetni klinični znaki bolezni podobni pri obeh skupinah. Bolezen ne izbira določenih skupin ljudi. Kot pravi prof. Denišlič, pomembno vlogo pri razvoju bolezni igrajo poškodbe možganov in zastrupitve, drugi vzroki pa so isti kot pri starejših ljudeh. Razlika obstaja le pri juvenilnem parkinsonizmu, kjer je med najpomembnejšimi vzroki dednost. Pogosto je pri zelo mladih bolnikih že v prvem kolenu bolnik s parkinsonovo boleznijo in kar v polovici primerov odkrijejo mutacijo gena parkina. Ta je pri bolnikih z juvenilnim parkinsonizmom v primerjavi z drugima dvema skupinama bolnikov neprimerno višja.