Neravnovesje povzročajo motnje vida in spremembe globoke občutljivosti. Najpogostejša je vrtoglavica vrtečega tipa. Spremljajo jo težave, podobne morski bolezni, in strah pred padcem. Včasih gre za bolj ali manj izrazito izgubo ravnotežja, drugič le za zanašanje v eno stran, nihanje ...

Vrtoglavica lahko nastopi v vseh starostnih obdobjih, najpogostejša pa je v starostnem obdobju, ko je prekrvavitev možganov slabša.

Občasne vrtoglavice še niso znak za zaskrbljenost in ne zahtevajo posebnih preiskav. Tudi znižan krvni tlak, ki v mladosti ni tako redek pojav, pogosto povzroči vrtoglavice in celo trenutno nezavest. Če imate nizek krvni tlak, je dobro vedeti, da se lahko hitro zniža po dobrem kosilu, v stresni situaciji, pri hitrem vstajanju ... Zato je priporočljivo, da krvni tlak preverjate v različnih situacijah. Če jemljete zdravila, morate vedeti, katera znižujejo krvni tlak. Znano je, da česen, ki je sicer učinkovit v boju proti arteriosklerozi, obenem znižuje krvni tlak. Stalne vrtoglavice zahtevajo sistematski pregled.

Nenaden napad vrtoglavice, ki ga spremljajo slušne motnje in šumenje v ušesih ter traja od najmanj dvajset minut do osem ur, je značilen za Ménierovo bolezen, pravega vzroka pa medicina še ni odkrila. Znano je le, da določena dogajanja v notranjem ušesu sprožijo napade. Obolenje poteka na različno; včasih se konča z enim samim napadom. Pri težjih oblikah, ki jih zaznamujejo pogosti napadi, se sčasoma poslabša sluh in okrepi šumenje v ušesih. Polovica obolelih mora računati s tem, da bo obolelo tudi drugo uho.

Ménierova bolezen ni ozdravljiva. Za zmanjšanje števila napadov in njihove intenzivnosti zdravniki predpišejo zdravila, ki zmanjšujejo pritisk v notranjem ušesu. Na potek bolezni ugodno vpliva manj slana hrana. Samo v najtežjih primerih pride v poštev operacija organa za ravnotežje. Po takem posegu je potrebno daljše okrevanje, med katerim se možgani prilagodijo novi situaciji.

Vrtoglavica pa je lahko tudi znak duševnih težav, kot so konfliktne situacije na delovnem mestu, težave s partnerjem in drugi obremenjujoči problemi, ki posameznika vržejo iz duševnega ravnovesja. Skozi vrtoglavico se telesno izraža duševna stiska. Velja, da gre pri približno četrtini vrtoglavic za tako imenovano psihogeno vrtoglavico, ki nastopi le v neprijetnih situacijah.

Takšno vrtoglavico spremljajo močno znojenje, hitro bitje srca, težko dihanje in občutek praznine v glavi. Prizadeti jo najpogosteje občutijo kot nihanje. Ozdravitev je možna le, ko prizadetemu postane jasno, kaj povzroča napade. Takšni ljudje morajo spremeniti svoj odnos do problemov, saj njihove vrtoglavice najpogosteje povzroči strah. Strah botruje tudi nekaterim oblikam višinske vrtoglavice. Zato je v takih situacijah, na primer v visokih stavbah ali v gorah, priporočljivo, da človek poskrbi za varen oprijem.

Tudi nestabilnost gibalnega aparata, zaradi katere pride do pogostega zanašanja, ni obolenje v pravem pomenu besede. Sproži jo draženje ravnotežnega organa, pogosto se ji pridružijo tudi hladen znoj, slabost, bruhanje in bledica.

Vsi opisani simptomi nastopijo zaradi dražljajev in se izražajo kot morska bolezen, višinska bolezen pa nastopi tudi pri vožnji z avtomobilom ali vlakom. Skupno ime za te motnje je "potovalna bolezen". Iz izkušenj vemo, da so nenavadni gibalni dražljaji, ki jim pravimo potovalna bolezen, obvladljivi, poleg tega se jim lahko prilagodimo. Tako mornarji sčasoma ne obolevajo več za morsko boleznijo. Zato je priporočljivo, da se vsi, ki trpijo za različnimi oblikami potovalne bolezni, izvajajo vaje za prilagajanje in po potrebi jemljejo ustrezna zdravila. 

Ménierova bolezen

Francoski zdravnik Prosper Méniere je prvi opisal dramatična zunanja in notranja dogajanja pri tej bolezni, jih prvi znanstveno obdelal in objavil sklepe raziskave. Bolezen je opisal takole: krepak mlad moški dobi nenadoma in brez vsakega vzroka napad vrtoglavice, slabosti in bruhanja. Polasti se ga močan strah, ki mu vzame vso moč. Moški ima pepelnato bled obraz in se znoji, kar vse napoveduje skorajšnjo omedlevico. Pogosto se bolnik počuti negotovo, nato pa se zgrudi, ne da bi se lahko pobral. Leže na hrbtu ne more odpreti oči, ne da bi se pri tem začeli vrteti vsi predmeti v prostoru. Že najmanjši premik glave povzroči, da se slabost in vrtoglavica okrepita.

Za Ménierovo boleznijo je zbolel tudi Martin Luther. Napadi so ga mučili najmanj dvajset let. Sam jih je opisal kot življenjsko ogrožajoče, saj je bil pogosto prepričan, da bo zaradi njih umrl. Napadi so se pojavljali v nerednih presledkih.