Nazaj k naravi

(Foto: Shutterstock)

Naše življenje je odvisno tudi od narave

Naše življenje že od nekdaj vsebuje dvojnost. Smo kultura in narava, smo um in telo. Od nekdaj se ukvarjamo z vprašanjem, kaj smo, od kod smo in kaj nas določa. V obdobju razsvetljenstva smo začeli verjeti, da nas določata umestitev v čas in okolje. Verjamemo, da brez kulture ne moremo preživeti, ker je to naša prvotna narava. To je sicer res, vendar ne drži v celoti. Naš naravni obstoj je bil samoumeven, dokler nas niso začele ogrožati posledice izkoriščanja narave. Zavedati se moramo, da je naše življenje odvisno tudi od narave (fizičnega okolja), čeprav smo jo postavili na drugo mesto.

Odnos do okolja/narave je bil in je v veliki meri še zdaj napačen, o čemer nam govorijo že prva spoznanja o ekološki krizi izpred nekaj desetletij, iz obdobja, ko smo spoznali, da zemeljske surovine ne obstajajo v neomejenih količinah in smo se srečali s prvimi posledicami onesnaževanja.

Ogrožena je prihodnost življenja na Zemlji, za kar smo krivi ljudje. Ekološka kriza je v temelju problem človekovega odnosa do narave in problem razlike med človekom in naravo. Od tega, kako razumemo to razliko, je odvisno, kako ravnamo z naravo. Etiki, ki temelji na instrumentalističnem odnosu do narave in jo razume zgolj kot surovino, ne uspe ponotranjiti vrednote narave kot take. Ekološke spremembe in onesnaženje ter njihovi dolgoročni učinki so zunaj etike − kot da zanjo ne obstajajo. Slediti bi morali etiki, ki bo zasnovana na povezanosti vsega bivajočega in bo naravo dojemala kot nekaj, kar ima samo po sebi vrednost. Toda pojdimo lepo po vrsti. Najprej si oglejmo, kako je prišlo do izkoriščevalskega odnosa do narave.


Samospoznavanje

V svojem razvoju smo se ljudje srečevali z razočaranji, ki so vplivala na naše razumevanje sebe in narave. Ljudje smo zmotljivi, a k sreči tudi prilagodljivi. Žal traja (pre)dolgo, preden svoja prepričanja spremenimo. Najprej smo verjeli, da smo središče vesolja. Verjeli smo, da smo soustvarjalci sveta, da smo skorajda božji. Kopernik je prvi ugotovil, da nismo v središču vesolja, zato smo se temu morali prilagoditi. Človek se je tolažil z verjetjem, da je od boga postavljeno bitje, ki ga zastopa na Zemlji. Zato smo vsaj privilegirano in osrednje bitje na Zemlji. Toda tudi to ni obveljalo za dolgo, saj je Darwin s teorijo evolucije pokazal, da ljudje v resnici izhajamo iz opic. Zato se je razsvetljeni človek tolažil, da je gospodar svojega razuma, ki ga živali nimajo.

Toda to prepričanje je omajal Freud, ki je ugotovil, da človek ni niti svoj gospodar, da mu v resnici gospodujejo skrite, nezavedne sile, ki jih ne more obvladati. Tako so se sesuli vsi človekovi najvišji ideali. Tedaj se je človek prvič srečal z velikansko bivanjsko krizo, saj ni več videl smisla življenja. Miru in sreče ni možno najti v vesolju, ki je preveliko, na Zemlji, ker nismo bogovi, v sebi, ker ne razumemo niti samega sebe. Takrat smo začeli iskati zadoščenje v predmetnem svetu.

Sledil je ekološki šok. Življenjske surovine niso večne in nadomestnega sveta ni. Zdaj smo se prvič srečali z dejstvom, da tudi naš obstoj ni zagotovljen. Odvisni smo tudi od narave, ne samo od kulture. Zdaj se ne bi smeli več spraševati samo, kako kakovostno bomo živeli, temveč tudi, kako bomo živeli, da bomo ohranili življenje. Pri tem igra pomembno vlogo naš odnos do narave oziroma naša okoljska etika.


Filozofsko izročilo

Na oblikovanje človekosrediščnega (antropocentričnega) odnosa človeka do narave v zahodni civilizaciji je vplivalo tudi filozofsko in kulturno izročilo starogrške civilizacije ter razsvetljenstva. Aristotel je na primer verjel, da ima vse v naravi določen namen, temeljni namen narave pa je zadovoljitev človeških potreb.

Tako rastline obstajajo za živali in živali za ljudi, udomačene živali zaradi njihove uporabnosti in hrane za človeka, večina divjih živali pa za hrano, oblačila in orodja. Ker narava ničesar ne naredi brez cilja ali koristi, vse naredi za človeka. Za Descartesa narava kot nekaj fizičnega, materialnega postane razsežnostna stvar (res extensa) in je nasprotje duhu kot misleči stvari (res cogitans). Narava kot razsežnostna stvar ni živa. Verjel je tudi, da so živali stroji brez zavesti. Hegel je o neokrnjeni naravi govoril, da nima nobenih vrlin, vredna občudovanja pa postane šele, ko je spremenjena v vrt ali kmetijo. Locke je verjel, da imamo le ljudje vrednost in da, če tako želimo, svoje vrednote projiciramo na ničvreden svet, bog pa je dal svet človeku, da si ga podreja in obdeluje zemljo.

Znanost in trg

Novoveški kriterij znanstvenosti je zahteval strogo ločitev subjekta in objekta; pojavi se tržnokapitalski odnos do narave, ki sta ga vse bolj podpirali znanost in tehnologija, naravni viri pa so v tržnih odnosih spremenjeni v blago.

V 17. in 18. stoletju narava postane nekaj, kar je možno količinsko izmeriti, njena kakovostna razsežnost (estetska vrednost, duhovna vrednost ipd.) pa je nepomembna, ker jo je nemogoče in nesmiselno količinsko ocenjevati. Narave ne primerjajo več z organizmom, marveč z velikanskim zapletenim strojem, ki so ga ustvarile božje roke in razum. Narava kot stroj je neskončno popolnejša od človeških strojev. V ekonomskem pomenu je bila takrat narava zožena na surovino, objekt, koristno stvar za človekove smotre in potrebe, ki sama po sebi nima vrednosti. Takšno prepričanje je v veliki meri prisotno še danes.

Okoljska etika

Namen etike je osveščati, prebujati in razvijati zavest – senzibilizirati. Merila o tem, kaj je etično, pravilno, kaj ima vrednost, postavlja človek. V naši zgodovini je etično delovanje izhajalo (le) iz medčloveških odnosov. Prava okoljska etika pa bi morala izhajati iz odnosov do vsega bivajočega. Okoljska oziroma ekološka etika je torej vrednostna naravnanost do vseh živih in neživih organizmov v našem okolju.

Ko je naša etika res ekološka, je ekocentrična, kar pomeni, da imajo moralno vrednost ljudje, živali (tako male in velike kot tudi mikroorganizmi), a tudi naravna okolja in celoten ekosistem (kar obsega tudi npr. skale). Okoljska etika, naše vrednotenje okolja usmerja vsa naša delovanja. Žal znanje in zavedanje še ne pomenita, da bomo tako tudi delovali.

Antropocentrična in ekocentrična etika

Etiko, ki je nastala iz izkoriščevalskega in instrumentalnega odnosa do narave, poimenujemo antropocentrična etika. Narava je po tej etiki le vir za človeško dobrobit. Predstavlja (neomejeno) količino surovin in "storitev" za podpiranje življenja, kot so klima (zrak), naravne lepote, absorpcija človeških odpadkov, dovajanje energije in materialov. Bioraznovrstnost je pomembna kot bazen virov za prihodnost, ohranjanje habitatov. Ljudje imamo samo zato, ker smo (naj)bolj razvita bitja, pravico gospodariti z okoljem in smo se postavili najvišje na hierarhični lestvici vsega bivajočega, nad živalmi, rastlinami in neživo naravo.

Verjeli smo, da imamo nadzor nad svojo usodo in da s tehnologijo lahko najdemo rešitve za probleme in nadaljujemo družbeni razvoj. Do 60. let prejšnjega stoletja se nismo zavedali, da izraba vseh naravnih elementov v korist človekovega ugodja in sledenje logiki kapitala lahko izkorenini naravne vire. Samo tehnologija ni rešitev, korenito moramo spremeniti pogled na svet. Ljudje smo vpeti v celotni zemeljski ekosistem in s svojimi dejanji ne ogrožamo le obstoja drugih živalskih vrst, temveč tudi svoj obstoj.

Čeprav ljudje premoremo izredne značilnosti (kultura, tehnologija, jezik), smo samo ena od številnih vrst, ki je soodvisno vključena v globalni ekosistem. Na nas ne vplivajo le družbeni in kulturni dejavniki, temveč tudi zapletene vzročno-posledične povezave med naravo in družbo. Vsi organizmi (živali, rastline in celotni ekosistemi) so pomembni in imajo notranjo vrednost, ne le ljudje. To pa je sporočilo ekocentrične etike, ki bi morala biti temelj današnjega odnosa do narave – vsega bivajočega, če hočemo kot ena od vrst sploh še obstajati.

Narava v naravi

Vrnimo se k začetnemu problemu razlike med naravo in kulturo, za katerega ekocentrična etika ponuja rešitev. Ljudje si svet osmišljamo skozi podobe v svojih mislih. Ta svet podob je naša oblika realnosti, ki jo določata čas in prostor, v katerem živimo. To je svet kulture. Ta svet je ločen od realnega sveta, ki nas obdaja. Ta svet je ločen od narave, ki je zaradi specifičnosti našega razumevanja realnosti nikoli ne bomo mogli razumeti oziroma v popolnosti čutiti. Nikoli ne bomo mogli povsem doumeti vse njene vrednosti, čeprav ji že pripisujemo nekatere količinsko nemerljive vrednosti, kot so estetska, duhovna, sprostitvena, pomirjajoča vrednost itn. Zato narava ostaja po svoje skrivnostna. Spoštujmo jo zatorej zato, kar je, čeprav nam ni povsem dosegljiva.

Zavedajmo se, da brez narave ni niti kulture. Rešitev ločenosti se mora gibati v okviru enotnosti v različnosti in različnosti v enotnosti. Človek je hkrati v naravi, istoveten z njo in različen od nje. Človekove povezanosti z naravo ni možno ustrezno razumeti, če jo skušamo doumeti samo z vidika identičnosti ali načelne različnosti in nasprotja. Človek je specifična »narava« v naravi. Priznanje kulturno-družbene, jezikovne, tehnološke, moralne edinstvenosti človeka ne zahteva dualističnega zoperstavljanja človeka iz narave. Kar je skupno vsemu življenju, ni specifičnost človeka, kar je posebnost človeka, ne pripada vsemu življenju.

Sprejmimo torej novo okoljsko etiko; razumimo svet (človeka in naravo z živimi in neživimi organizmi) kot celoto delov, ki so vzajemno povezani in soodvisni.
Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki