Odnos do okolja/narave je bil in je v veliki meri še zdaj napačen, o čemer nam govorijo že prva spoznanja o ekološki krizi izpred nekaj desetletij, iz obdobja, ko smo spoznali, da zemeljske surovine ne obstajajo v neomejenih količinah in smo se srečali s prvimi posledicami onesnaževanja.

Ogrožena je prihodnost življenja na Zemlji, za kar smo krivi ljudje. Ekološka kriza je v temelju problem človekovega odnosa do narave in problem razlike med človekom in naravo. Od tega, kako razumemo to razliko, je odvisno, kako ravnamo z naravo. Etiki, ki temelji na instrumentalističnem odnosu do narave in jo razume zgolj kot surovino, ne uspe ponotranjiti vrednote narave kot take. Ekološke spremembe in onesnaženje ter njihovi dolgoročni učinki so zunaj etike − kot da zanjo ne obstajajo. Slediti bi morali etiki, ki bo zasnovana na povezanosti vsega bivajočega in bo naravo dojemala kot nekaj, kar ima samo po sebi vrednost. Toda pojdimo lepo po vrsti. Najprej si oglejmo, kako je prišlo do izkoriščevalskega odnosa do narave.

Samospoznavanje
V svojem razvoju smo se ljudje srečevali z razočaranji, ki so vplivala na naše razumevanje sebe in narave. Ljudje smo zmotljivi, a k sreči tudi prilagodljivi. Žal traja (pre)dolgo, preden svoja prepričanja spremenimo. Najprej smo verjeli, da smo središče vesolja. Verjeli smo, da smo soustvarjalci sveta, da smo skorajda božji. Kopernik je prvi ugotovil, da nismo v središču vesolja, zato smo se temu morali prilagoditi. Človek se je tolažil z verjetjem, da je od boga postavljeno bitje, ki ga zastopa na Zemlji. Zato smo vsaj privilegirano in osrednje bitje na Zemlji. Toda tudi to ni obveljalo za dolgo, saj je Darwin s teorijo evolucije pokazal, da ljudje v resnici izhajamo iz opic. Zato se je razsvetljeni človek tolažil, da je gospodar svojega razuma, ki ga živali nimajo.

Toda to prepričanje je omajal Freud, ki je ugotovil, da človek ni niti svoj gospodar, da mu v resnici gospodujejo skrite, nezavedne sile, ki jih ne more obvladati. Tako so se sesuli vsi človekovi najvišji ideali. Tedaj se je človek prvič srečal z velikansko bivanjsko krizo, saj ni več videl smisla življenja. Miru in sreče ni možno najti v vesolju, ki je preveliko, na Zemlji, ker nismo bogovi, v sebi, ker ne razumemo niti samega sebe. Takrat smo začeli iskati zadoščenje v predmetnem svetu.

Sledil je ekološki šok. Življenjske surovine niso večne in nadomestnega sveta ni. Zdaj smo se prvič srečali z dejstvom, da tudi naš obstoj ni zagotovljen. Odvisni smo tudi od narave, ne samo od kulture. Zdaj se ne bi smeli več spraševati samo, kako kakovostno bomo živeli, temveč tudi, kako bomo živeli, da bomo ohranili življenje. Pri tem igra pomembno vlogo naš odnos do narave oziroma naša okoljska etika.