Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Makalu

Makalu (8463 m) s sedla Kongma La
Makalu (8463 m) s sedla Kongma La (Foto: Viki Grošelj)

Nekateri kraji našega planeta nas tako prevzamejo, da nas zaznamujejo za vse življenje. Zaradi svoje mogočnosti in vsega, kar tam doživimo. V sebi jih nosimo tudi tedaj, ko smo daleč od njih. Kažejo nam, kaj je v resnici veliko in kaj majhno, za kaj si je vredno prizadevati in kaj so nepomembnosti, s katerimi si otežujemo te kratke trenutke svojega bivanja. Sam take kraje imenujem kar "svetišča mojega sveta". Pa ni potrebno odpotovati kam daleč, da jih najdemo. Lahko so povsem blizu našega doma. Samo videti jih je treba.
Eden od mojih prvih spominov na tak kraj sega daleč, v Himalajo, na peti najvišji vrh sveta, 8463 metrov visoki Makalu. Leta 1975 je odšla na pot šesta jugoslovanska himalajska odprava, ki je imela za cilj še nepreplezano južno steno te mogočne gore. Bil sem najmlajši član imenitne ekipe, ki jo je vodil Aleš Kunaver. Že uvrstitev v moštvo je bila zame nepopisna čast in priznanje. O tem, da bi mi morda uspelo priti na vrh, sploh nisem razmišljal. Skrbelo me je le, ali bom upravičil zaupanje vodje, ki me je izbral v moštvo.

Že potovanje do vznožja gore je preseglo vsa moja pričakovanja. Prvič sem potoval na drugo celino. Ko sem v New Delhiju stopil iz letališke zgradbe in se prepustil utripu nepregledne množice ljudi, so se mi silovito zamajale predstave o svetu, ljudeh in religijah. Nadaljnje potovanje proti cilju je zaradi velike vročine večinoma potekalo kar na strehi vlaka. Prestop nepalske meje in prvi fizični stik z "obljubljeno deželo". Najemanje nosačev, razdeljevanje tovora na začetku osemnajstdnevnega pristopnega pohoda. Čaj v čajnicah ob poti, ki je bil tako poceni, da smo se celo pri takratnem jugoslovanskem standardu počutili bogate. Hoja skozi džunglo, polno banan. Kopanje v divji, zaradi monsunskega deževja močno narasli reki Arun. Prebijanje skozi višinsko džunglo med silovitimi nalivi zapoznelega monsuna. Spanje med milijoni pijavk, o katerih nas je legendarni Šrauf prepričeval, da so tako velike in močne, da so mu čez noč "odšlepale" nahrbtnik dva metra proč od ležišča.

Prehod čez 4000-metrsko sedlo Barun La v samotno dolino reke Barun, ki nas je pripeljala pod Makalu, do višine 4950 metrov. Tam smo si nekega meglenega popoldneva postavili bazni tabor in si zvečer, ko se je zjasnilo, skoraj zlomili vrat, če smo hoteli uzreti vrh mogočne gore nad seboj. Osupljiv prizor, ob katerem ves človeški napuh zbledi.

Nepozabna hoja pod najvišjimi vrhovi sveta in doživljanje povsem drugačnega sveta, kot sem ga bil vajen, sta me za vselej povezali s to himalajsko deželo. Siloviti prvi vtisi pa so se morali umakniti pred zahtevno nalogo. Doseči vrh Makaluja prek še nepreplezane južne stene. Moj začetek na gori je bil sila klavrn. Na prvi poti proti taboru dva sem začel krvaveti iz nosu, razbijalo mi je v glavi in srcu. Zaznaval sem sočutne poglede ostalih, vendar nisem hotel odnehati. Sčasoma sem se le privadil na višino in počutil sem se bolje.

Ko se je bližal čas za poskus vzpona na vrh, se me je lotil močan zobobol. Prijatelj Den mi je stisnil glavo v naročje, zdravnik Damijan pa mi je dal odmerek pomirjeval, ki bi uspaval še konja, in se lotil ruvanja zoba. Dvakrat ga je poskušal izdreti, a sem obakrat izgubil zavest. Ko je odnehal, je Den predlagal, da bi najeli domačina, ki sta pred dnevi tik pod bazo pobila jaka za meso, ki smo ga potrebovali za prehranjevanje. Če sta bila uspešna pri jaku, ni vrag, da ne bi izdrla tudi mojega zoba. Ostalim se je ideja zdela kar umestna in celo zabavna. Meni prav nič. K sreči je bil zob že tako razmajan, da je bolečina pod njim popustila, in že nekaj dni pozneje sem spet lahko plezal.

Meter in pol snega, ki nam ga je natresel vihar v bazi, na gori pa podrl nekaj šotorov, nas ni spravil v obup, ampak le dodatno podžgal. Nič nas ni moglo ustaviti! Šestega oktobra sta vrh dosegla Stane Belak Šrauf in Marjan Manfreda, dva dni za njima Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. oktobra midva z Ivčem Kotnikom, dan za nama pa še Janez Dovžan. Zoran Bešlin je odnehal samo nekaj deset metrov pod vrhom. Ujela ga je noč, ki jo je pri štiridesetih stopinjah pod ničlo čudežno preživel, z Janezovo pomočjo pa se je srečno vrnil v bazo.

Sedem nas je stopilo na vrh, kar je bila zasluga celotnega moštva. Med vračanjem proti domu smo spet prišli v tople kraje, kjer teče voda in je ni treba taliti iz snega. V kraje, kjer smo za nekaj rupij kupili ne samo kilograma mandarin, ampak za kar celo drevo. V kraje, kjer smo se na obalah Aruna greli na vročem pesku, dokler nas ni letalo odneslo v Katmandu, takrat zame najbolj očarljivo mesto na svetu. Do odhoda smo si na kolesih ogledovali njegove znamenitosti in sanjarili, kam vse bi šli plezat. Prvič sem bil v Himalaji, šlo je za prvi slovenski osemtisočak in uspelo mi je priti na vrh po prvenstveni smeri. Prepričan sem bil, da sem himalajsko znanje zajel z veliko žlico in da tam zame ni več skrivnosti – ne bi se mogel bolj motiti.

Imel sem srečo, da se je v dobro obrnila edina skrb, ki me je pestila ob odhodu – ali mi bo dano še kdaj priti v to čudežno deželo? Vrnil sem se še velikokrat. Na treh naslednjih, zame neuspešnih odpravah, sem dobil resne omrzline, si poškodoval hrbtenico, umrli so trije prijatelji. Po teh hudih, tragičnih izkušnjah sem se počasi začel zavedati, da šele sedaj vem nekaj malega o Himalaji.

Ko se zadnja leta vračam v bližino Makaluja, mi je v posebno veselje, če se lahko na lepem razgledišču uležem v mehko travo, opazujem mogočno goro, mislim na prijatelje, s katerimi sem plezal nanjo, in na to, kaj vse sem na njej doživel. Makalu je bil moja vstopnica v nov svet. Prva resna učna ura spoznavanja veličine narave in tega, da zmoremo veliko več, kot si v zavetju varnega doma sploh lahko predstavljamo. Da pa smo kljub temu tako neznatni in nepomembni v primerjavi s silami, ki nas obdajajo. Če bi se bolj zavedali tega, bi morda zmogli manj uničevalno pa bolj naklonjeno živeti drug z drugim.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

viki grošelj , alpinizem , himalaja

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.