Intervju: Mateja Bulc, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2012

Mateja Bulc, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2012
Mateja Bulc, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2012

Normativi v zdravstvu mi nikoli niso ugajali. Bolnikom ponudim toliko časa, kot je potrebno

"Čar tega poklica je predvsem v neposrednem stiku z bolnikom, ki pri nas ni le številka – zato v moji ordinaciji zdravstvenih kartotek nikoli nismo imeli razvrščenih po številkah, ampak vedno po imenih in priimkih," pripoveduje prim. doc. dr. Mateja Bulc, specialistka splošne medicine v Zdravstvenem domu Šiška v Ljubljani, zdravnica leta 2012. "Normativi v zdravstvu mi nikoli niso ugajali, saj ne izdelujemo zamaškov," še dodaja. "Bolnikom ponudim toliko časa, kot je potrebno, res pa je, da smo včasih zelo izmučeni."

Že več kot tri desetletja delate kot splošna zdravnica v zdravstvenem domu. Kako se je v tem času spremenil položaj zdravnika? Ste bolj ali manj obremenjeni? So delovne razmere boljše ali slabše?
Položaj zdravnika splošne medicine oziroma družinske medicine, kot ji pravimo danes, se je precej spremenil. V času, ko sem začela delati, specializacija za splošne zdravnike ni bila obvezna, obvezno pa je bilo dveletno delo v splošni ambulanti. Spominjam se, da se je to marsikomu zdelo grozno, še teže pa je bilo bolnikom, saj so imeli vsake dve leti pred seboj novega diplomanta medicinske fakultete, ki je imel ogromno strokovnega znanja, vendar malo prakse. V tistih časih tudi ni bilo prav častno, če si ostal v splošni medicini. Pozneje se je v kritičnem času našla kritična masa ljudi, ki smo bili dovolj vztrajni, da smo ustanovili katedro za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani in nato še v Mariboru. Leta 2000 je Evropska unija zahtevala, da specializacija postane obvezna za vse specialnosti v medicini, tudi zaradi tega se je ugled splošne oziroma družinske medicine zelo spremenil. Kar zadeva obremenitve, pa so stvari potekale prav obratno – položaj je postajal vse težji, saj se je obremenjenost zdravnikov družinske medicine znatno povečala. Če smo včasih o gneči govorili, kadar smo na dan oskrbeli trideset ali štirideset ljudi, jih je zdaj le redko kdaj manj kot petdeset, v obdobju gripe in prehladnih bolezni pa tudi sto.

Kaj pa odnos bolnikov do zdravnika? Ali se je spremenil, in če se je – kako?
Večina ljudi je do zdravnika že ves čas primerno spoštljiva. V zadnjih letih pa tudi v medicini čutimo potrošniško naravnanost. Ljudje pridejo in zahtevajo: "Potrebujem samo recepte in napotnice." Kot da smo nekakšni bankomati ...
 
Ali Slovenci prepogosto hodimo k zdravniku?
Podatki kažejo, da hodimo k zdravniku dvakrat pogosteje kot večina Evropejcev, hkrati pa kažejo tudi to, da nismo dvakrat bolj bolni. To pomeni, da očitno radi hodimo k zdravniku. Včasih se mi dozdeva, da je družinska medicina še edina stvar v naši državi, ki je brezplačna in pri kateri se ni treba ideološko opredeljevati. Toda sredstva za zdravstvo se nenehno zmanjšujejo, in to se bo poznalo tudi pri obravnavi bolnikov, čeprav na Zavodu za zdravstveno zavarovanje tega javno ne priznajo. Tudi tam so zdravniki, zato se mi njihovo govorjenje, da se za bolnike ne bo nič spremenilo, ne zdi etično.

Kako se je spremenil odnos do zdravja?
Zelo. Družba kot celota veliko bolj poudarja pomen zdravega življenjskega sloga, pomen preventive. Ko smo leta 1990 začeli s programom Cindi, so nas vsi čudno gledali, češ, zakaj sploh govorite o preventivi, "prava" medicina so zahtevne operacije, kirurgija, menjava katetra … Vseeno nam je uspelo. Danes se vsi zavedamo pomena preventive, po letu 2001 je postala obvezno opravilo vsake družinske ambulante v Sloveniji, le da temu dodatnemu delu ni sledilo tudi dodatno plačilo, kot so vajeni drugod po Evropi.
 
Čeprav zdravju in preventivi pripisujemo večjo težo in živimo bolj zdravo, se povprečno število obiskov pri zdravniku ni zmanjšalo, celo nasprotno. Kako si to razlagate?
Večina ljudi sploh ne živi bolj zdravo, kar zlasti velja za obdobje gospodarske krize. V trgovinah se vozički še naprej šibijo pod težo hrane, česar v teh časih ne bi pričakovala. Prevladujejo hitra hrana, plastenke presladkih sokov in vode … Sama bi prodajo vode v plastenkah že zdavnaj prepovedala, saj imamo zdravo pitno vodo. Enako velja za sladkarije: kupujemo jih na kilograme, zdrava domača jabolka pa ležijo po tleh. Načela zdravega prehranjevanja upošteva le del ljudi, najbrž tudi zato, ker je tovrstno prehranjevanje dražje. Raziskave kažejo tudi na povezanost med prehranjevanjem in izobrazbeno ravnjo – višje izobraženi so običajno bolj ozaveščeni o pomenu in prednostih zdravega življenjskega sloga.

Tudi zato, ker premalo skrbimo za svoje zdravje in jemljemo preveč zdravil, bi bilo že z vzgojnega vidika dobro, če bi zdravila doplačevali, poudarjajo zagovorniki participacije. Se strinjate?
Farmacevtska industrija je ljudi prepričala, da je možno pozdraviti prav vse. Dandanes nikomur več ne rečemo, da je star, ampak mu pripišemo vrsto bolezni, ki jih seveda zdravimo z zdravili. Kot vemo, grozljivo velik del teh zdravil konča na smetiščih. Pri nas porabimo dvakrat več zdravil, kot jih drugod, vendar smo edini, ki ne poznamo participacije, še za najdražja zdravila ne. Menim, da bi tu vendarle morale veljati določene omejitve. Omejiti pa bi veljalo tudi obiske v ambulantah, kar smo predlagali že pred desetimi leti. Za urejene kronične bolezni bi lahko kontrole predvideli na določen čas, kar uvajamo v referenčnih ambulantah. Tako se ne bi dogajalo, da lahko bolniki, tako kot zdaj, ambulanto obiskujejo tako rekoč vsak dan v letu.

Zadnje čase pogosto govorimo o pravicah bolnika in dolžnostih zdravnika, pozabljamo pa na dolžnosti bolnika, opozarjate. Katere so te dolžnosti?
Osnova zdravljenja je terapevtsko partnerski odnos, v okviru katerega zdravnik bolnika pouči o bolezni, bolnik pa ima pravico, da način zdravljenja odkloni. Če pa se z zdravljenjem strinja, mora slediti zdravnikovim navodilom.

Zdravniška zbornica je na začetku leta predstavila modro knjigo standardov in normativov za zdravnike in zobozdravnike. Ta med drugim opredeljuje čas za pregled v ambulanti: 12 minut za prvi pregled v primeru akutne bolezni, 15 minut za kronično bolezen, 9 oziroma 12 minut za drugi pregled … To je precej več od sedmih minut, kolikor jih je zdravnikom na voljo zdaj. Ali menite, da bo to možno izpeljati?
Normativi v zdravstvu mi nikoli niso ugajali, saj ne izdelujemo zamaškov. Bolnikom ponudim toliko časa, kot je potrebno. Že pri naročanju jih povprašam, ali imajo več težav in jim po potrebi rezerviram tudi po dva ali tri termine. Sicer pa lahko iz izkušenj povem, da sedem minut za posameznega bolnika ni dovolj – sama si navadno vzamem več časa. Če je časa premalo, se bo bolnik že kmalu vrnil. Poleg tega je veliko ljudi, ki potrebujejo določen čas, preden lahko odkrito spregovorijo o svojih težavah. V naši kulturi se očitno še vedno ne spodobi govoriti o vsem, zato nekateri bolniki potrebujejo celo nekaj seans, da sploh zmorejo povedati, kaj jih v resnici muči.

Bi o sebi rekli, da ste preobremenjeni?
Včasih smo res zelo izmučeni. Dejstvo je, da je zdravnikov premalo. V zadnjem času imamo referenčne ambulante, v katerih se je ekipi družinske medicine pridružila tudi diplomirana medicinska sestra, ki opravlja dve pomembni nalogi: preventivo in vodenje stabilnih kroničnih bolezni, kot so arterijska hipertenzija, sladkorna bolezen, astma, kronični obstruktivni bronhitis in podobno. Te ambulante je uvedel prejšnji minister za zdravje Marušič, po ministru Voljču prvi minister, ki je opazil, da obstaja tudi splošna oziroma družinska medicina. Svetovna zdravstvena organizacija vsakih trideset let opozarja, da brez dobrega osnovnega zdravstva tudi nadgradnje ne more biti. In s tem se globoko strinjam.

Kljub vse večji obremenjenosti so se plače družinskih zdravnikov v primerjavi s specialisti najmanj zvišale. Ste zdravniki v osnovnem zdravstvu premalo plačani?
S kolektivno pogodbo so nam plače celo znižali, češ da imamo zgolj štiri leta specializacije, ki očitno, vsaj po mnenju nekaterih, sploh ni enakovredna ostalim. Nismo izpostavljeni okužbam, nimamo opravka z "nevarnimi" bolniki – po mnenju Fidesa sedimo v foteljih in pijemo kavo. Toda ker smo zdravniki prvega kontakta, je jasno, da se vsi bolniki praviloma po pomoč najprej obrnejo prav na nas oziroma na svojega zdravnika.
Po podpisu kolektivne pogodbe, ki je za družinsko medicino sramotna, sem takoj naslednje jutro protestno izstopila iz sindikata Fides, katerega prve korake sem pomagala utirati. Žal sem bila ena redkih.

Marsikateri zdravnik pravi, da mu največ pomeni dober odnos z bolnikom ter možnost, da mu lahko pomaga. Velja to tudi za vas?
Popolnoma. Če bi delala zaradi denarja, bi gotovo šla za poslanko.

Pomanjkanje sredstev, pomanjkanje zdravnikov … Kako kakovostna je sploh slovenska družinska medicina? Smo primerljivi z najrazvitejšimi evropskimi državami?
Vsekakor. Že vsaj 25 let sodelujem v mednarodnih združenjih in obiskujem druge države. Odkar pomnim, s ponosom opažam, da smo popolnoma primerljivi. V času Jugoslavije smo bili celo boljši, saj druge države niso imele tako razvitega zdravstva. Zlasti Slovenci in Hrvatje smo se lahko kosali s komer koli.

Ali to še vedno velja?
Kar zadeva kakovost, to še vedno velja, spremenile so se le številke, povezane z obremenitvami in plačami. Nedavno smo se prijavljali za evropski projekt in v okviru tega smo morali sporočiti tudi podatke o urni postavki. Ko je kolega iz zahodne Evrope videl številko, me je vprašal, ali se šalim, ali sem morda pozabila dodati kako ničlo …

Kakšno diagnozo bi postavili našemu zdravstvenemu sistemu v teh kriznih časih? Je položaj že kritičen ali še ne?
Trenutno ne vemo natančno, kaj bo z osnovnim zdravstvom. Za zdaj poslušamo le, kaj vse nam bodo vzeli – bomo videli, kaj bo. Prepričana pa sem, da z našim zdravstvenim sistemom ni nič narobe, le stroka ni dovolj upoštevana. Če bi bolj prisluhnili stroki, bi lahko rešili več težav. Iz lastnih izkušenj vem, da bi lahko z dialogom ter s konstruktivnim odnosom med politiko in strokovnjaki, tudi iz družinske medicine, stvari v osnovnem zdravstvu uredili hitreje in bolje.

Zanimanje za delo zdravnika splošne medicine v zdravstvenih domovih že nekaj let upada. Kako si to razlagate?
Prvi razlog je zanesljivo slaba plača, drugi pa velika obremenjenost. Študentje pri nas preživijo sedem tednov in v tem času vidijo, koliko dela opravimo in kakšno odgovornost imamo, vidijo pa tudi, koliko za ta trud zaslužimo. Zato se raje odločajo za mirnejše delo kje drugje, popoldne pa morda za bolje plačano delo pri zasebniku.

Vam je kdaj žal, da ste se namesto za psihiatrijo, kot ste sprva nameravali, odločili za splošno medicino?
Ne, nikakor. Nikoli ne bi zamenjala.

Že skoraj dve desetletji predavate na katedri za družinsko medicino. Kaj bi svetovali študentom, ki se odločajo za družinsko medicino? Kaj je najpomembnejše?
Čar tega poklica je predvsem v neposrednem stiku z bolnikom, ki pri nas ni le številka – zato v moji ordinaciji zdravstvenih kartotek nikoli nismo imeli razvrščenih po številkah, ampak vedno po imenih in priimkih! Le redki študenti sicer na začetku dopuščajo možnost, da bi se odločili za družinsko medicino, na koncu sedemtedenskega izobraževanja pa je takih navadno več. V moji zadnji skupini jih je bilo vsaj pet ali šest. Nekoč je bil pri meni celo študent prvega letnika stomatologije, ki se je tako navdušil, da se je pozneje prepisal na družinsko medicino. Tu se namreč odnos do zdravniškega poklica izkazuje kot najbolj etičen in visoko strokoven.  
 
 
 
    
 
 


Galerija

Mateja Bulc, dr. med., spec. splošne medicine, Moja zdravnica 2012

Mateja Bulc, dr. med., spec. splošne medicine

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine

Lea Lukšič

Dr. Lea Lukšič prehranska terapevtka, nutricionistka, raziskovalka

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki