Intervju z Hatije Ismaili, Mojo zdravnico 2020

"Da bom študirala medicino, sem vedela od malega, z ginekologijo pa sem se srečala v petem letniku študija. Ko sem bila prvič v porodni sobi, sem zacvetela, prevzelo me je vzdušje, želja pomagati. Takoj sem vedela, kaj bom počela, in te odločitve nisem nikoli obžalovala," nam je zaupala Hatije Ismaili; Moja zdravnica 2020.
"Da bom študirala medicino, sem vedela od malega, z ginekologijo pa sem se srečala v petem letniku študija. Ko sem bila prvič v porodni sobi, sem zacvetela, prevzelo me je vzdušje, želja pomagati. Takoj sem vedela, kaj bom počela, in te odločitve nisem nikoli obžalovala," nam je zaupala Hatije Ismaili; Moja zdravnica 2020. (Foto: Jure Makovec)

"V slovenskih operacijskih dvoranah je zelo veliko žensk."

Slovensko porodništvo in ginekologija gotovo sledita svetovnim smernicam, pravi Moja zdravnica 2020 Hatije Ismaili, dr. med., specialistka ginekologije, ki je zaposlena v novomeški bolnišnici.

»Povsem smo primerljivi z drugimi evropskimi državami, na področju porodništva smo celo v svetovnem vrhu, saj imamo eno najnižjih perinatalnih umrljivosti (število mrtvorojenih otrok in novorojenčkov na tisoč rojstev, op. a.). Tudi v ginekologiji uporabljamo sodobne tehnike, operacije izvajamo po najsodobnejših metodah. Zlasti pa smo v ospredju po številu zdravnic v operacijskih dvoranah, ki opravijo zelo veliko posegov,« poudari.

Hatije Ismaili, Albanka, ki je odraščala v Makedoniji, se je v Slovenijo, natančneje v Novo mesto, preselila pred 17 leti, in sicer po študiju medicine na Reki na Hrvaškem. Kot ginekologinja se je zaposlila v novomeški splošni bolnišnici, kjer deluje še danes, ter postala mama sinu in hčerki. Čeprav je živela v Makedoniji, je v otroških letih počitnice preživljala pri starših v Kočevju in dobro spoznala tako slovenski jezik kot tudi slovenske običaje.



V teh časih najbrž ni prav enostavno biti zdravnica. Kaj vas najbolj moti?
Delam v ginekologiji in porodništvu in naša bolnišnica pokriva veliko območje. Po številu porodov na leto smo četrti ali peti v Sloveniji, tudi ginekološke operacije opravljamo vsak dan. V Ljubljano ali Maribor pošljemo le redke pacientke. Povedati želim, da imamo veliko dela, vendar se s sodelavci odlično razumemo, zato je to delo lažje. Skrbijo pa me nekateri trendi, ki postajajo vse bolj moderni.

Na primer?
Vse bolj priljubljeni postajajo porodi na domu.

Toda to je v nekaterih državah že precej pogosto in uveljavljeno.
Res je, nekatere države imajo to zelo dobro organizirano. Ob porodih na domu pomagajo najbolj izkušene babice, ki so v stalnem stiku s porodnišnico in reševalnim vozilom, kar pomeni, da lahko ob zapletih porodnico hitro premestijo v porodnišnico. Kljub vsej tej dobri organizaciji pa je treba povedati, da imajo te države, denimo Nizozemska ali Velika Britanija, precej slabše perinatalne rezultate od naših. Pri nas pa taki porodi potekajo brez sodelovanja s porodnišnico, večinoma zanje izvemo šele po porodu ali ob zapletih. Žal smo bili priča že kar nekaj zapletom, tudi s tragičnim izidom.

Zavedamo se, da moramo tudi mi v korak s časom, da moramo prisluhniti pacientkam in njihovim željam, jih poskušati razmeti ter skupaj z njimi razmisliti, kje je meja, kjer je uresničevanje njihovih želja in pričakovanj še varno. V zadnjih 50 letih smo s preselitvijo porodov v porodnišnice močno zmanjšali tveganja tako za porodnice kot otroke, zato se danes večina žensk niti ne zaveda vseh tveganj, ki jih porod lahko prinaša. Porod je naraven dogodek, ki večinoma poteka brez zapletov, vendar ne vedno. In kadar do zapletov pride, so večinoma nepredvidljivi in lahko usodni.

Razumete ženske, ki si želijo roditi doma oziroma drugačnega poroda, kot je porod v porodnišnici?
Razumem, da si ženske želijo poroda v domačem okolju, zato si v porodnišnici prizadevamo, da bi jim bolnišnično okolje naredili bolj domače in hkrati ohranili porod čim bolj varen. Poskušamo ugoditi individualnim željam porodnic. Nekatere želje so povsem smiselne, imamo pa tudi primere, ko pridejo nepripravljene, s seznamom želja, ki so ga našle na internetu in od katerega ne odstopajo ne glede na to, kako porod poteka. To pa je skrb zbujajoče. Nekatere želje so res neprimerne – na primer da lahko babica vstopi v porodno sobo samo takrat, ko porodnica to želi.

Kako rešujete takšne primere?
Predvsem s pogovorom. Poskušam jim osvetliti trenutni položaj in jim prikazati realno stanje. Tudi tiste, ki želijo roditi doma, spodbujam, naj nam to sporočijo, da smo torej pripravljeni na morebitne zaplete. Porodniška stroka porode na domu odsvetuje in s tem se strinjamo vsi ginekologi in porodničarji.

Osnova je torej zaupanje med pacientko in ginekologom.
V našo porodnišnico ženske rade pridejo rodit, saj jim lahko veliko ponudimo – od poroda v vodi, na stolu, pručki, v različnih položajih do apartmajev na oddelku, kjer so lahko nastanjene skupaj s partnerjem. Trudimo se, da bi bile ženske zadovoljne z našimi storitvami in da ohranjamo dobro razpoloženje.

So epidemija in ukrepi, ki smo jih sprejeli za omejevanje širjenja novega koronavirusa, spremenili vaše delo?
V času epidemije partnerji niso smeli biti pri porodu, vendar so bile ženske zelo razumevajoče. Čeprav moram povedati, da s tem, da so partnerji navzoči pri porodu – takih je skoraj 90 odstotkov –, res nimamo slabih izkušenj. Sicer pa je porodnišnica delala skoraj normalno, prekinili smo le nenujni ginekološki program. Imeli smo pripravljene prostore in vse ukrepe, če bi morali sprejeti porodnico s COVID-19. Organizirali pa smo tudi posebno testiranje za nosečnice, ki so bile v stiku z okuženim ali sumile, da bi lahko bile same okužene. Zelo dobro sodelujemo tudi z ginekologi zunaj bolnišnice, hitro se obveščamo in izmenjujemo informacije.

COVID-19 torej ne vpliva veliko na nosečnice. Kaj pa na druge pacientke? Se zaradi razmer podaljšujejo čakalne dobe? Pridejo težje do vas ali pa morda same odlašajo z obiskom?
Sprva smo ustavili vse preglede, ki niso bili nujni, na primer jemanje brisov PAP, manjše težave smo poskušali reševati po telefonu. Če je bilo nujno, smo pacientko naročili na pregled, nekatere smo prej poslali na testiranje, druge so izpolnile samo vprašalnik. Nekatere ženske so bile v času epidemije prestrašene, ker jim nismo jemali brisov, vendar brez razloga. Tiste, ki so imele slab, sumljiv izvid, smo na pregled vseeno poklicali tudi med epidemijo. Smo pa vse, ki smo jih prenaročili v času epidemije, že pregledali, tako da se čakalne dobe zaradi virusa niso podaljšale.

S katerimi težavami pacientke najpogosteje prihajajo do vas?
Odvisno od njihove starosti. Mladostnice pridejo po kontracepcijo, zaradi neželene nosečnosti, vmesnih krvavitev, po reproduktivnem obdobju pridejo bolnice z menopavznimi težavami, inkontinenco, pa tudi rakave bolnice, ki zahtevajo obsežnejša zdravljenja.

Kakšne pa so težave ginekologov in ginekologinj, s katerimi se srečujete pri svojem delu?
Gotovo je velika težava stiska s kadrom, z njo pa je najbrž povezana tudi urejenost dežurstev, ki trajajo po 24 ur.

Pa lahko to zdržite?
Ni enostavno, a se navadiš. Včasih je bilo še slabše, saj so dežurstva trajala tudi po tri, štiri dni. Zdaj je dobro vsaj to, da gremo po končanem dežurstvu domov, medtem ko smo pred leti imeli še redno ambulanto, operirali … Pacientke so nas spraševale, ali smo jih sposobni operirati, ker so opazile našo utrujenost. Na našem oddelku nam je to uspelo urediti, na nekaterih pa še ne.

Vam ostane kaj časa za izobraževanje, za sledenje trendom? Kako to vključite v svoj urnik?
To je nujno, če želimo slediti stroki. Dokler ni bilo novega koronavirusa, je bilo to kar dobro urejeno in razporejeno, imeli smo možnost tudi občasnega izobraževanja v tujini. Trenutno izobraževanje poteka bolj ali manj prek webinarjev, pred nedavnim sem bila tudi na kirurški delavnici na ginekološki kliniki v Ljubljani.
Rada se ukvarjam z urinsko inkontinenco in s posegi za medenično dno. O tem sem se veliko izobraževala v Sloveniji in tujini in sem v našo bolnišnico prinesla kar nekaj novosti.

Kakšne so največje novosti v ginekologiji? Kakšne so svetovne smernice in kje je Slovenija v primerjavi z drugimi državami?
Predvsem v ginekologiji operacije postajajo vse manj invazivne, s tem se krajša hospitalizacija in je okrevanje hitrejše. Danes zelo velik del operacij opravimo endoskopsko in mislim, da smo po tem povsem primerljivi z drugimi evropskimi državami. Gotovo sledimo trendom. Smo pa v ospredju po številu zdravnic v operacijskih dvoranah, ki opravijo zelo veliko posegov. V tujini so ženske sicer precej navzoče v porodništvu, v ginekologiji in operacijskih dvoranah pa ne. Zato se, ko se udeležim kongresov in izobraževanj v tujini, vedno čudijo, kako veliko operacij opravimo ginekologinje pri nas. V Sloveniji dobro in veliko delamo, smo povsem primerljivi z razvitimi državami, tudi po rezultatih.

Omenili ste preobremenjenost zdravnikov. Kako ta vpliva na pacientke?
Malo pa že. V času omejevanja širjenja novega koronavirusa je predvideno, da naj bi v enem dopoldnevu obdelali 16 pacientk. Jaz jih imam od 27 do 30. Za vsako imam na voljo približno sedem minut. Ene so mlajše, zdrave nosečnice, katerih obravnava lahko poteka hitro, druge so starejše, potrebujejo več časa že za preoblačenje. Prav je, da jim pojasnimo diagnozo tako, da jo razumejo, da z njimi sočustvujemo v trenutkih, ko je to potrebno … Poleg tega je čedalje več dela z dokumentacijo. Zaradi tega si zanje ne moremo vzeti dovolj časa za pogovor.

To najbrž pomeni stisko tudi za vas kot zdravnico …
Res je. Vsaj pol ure bi potrebovala za pacientko, da bi se lahko z njo v miru pogovorila. Ginekologija je intimno področje in nekatere ženske potrebujejo več časa, da se sprostijo in odprejo, da mi zaupajo svoje težave. Na Švedskem ali v Švici imajo za pacienta na voljo eno uro. Jaz bi bila zadovoljna že s pol ure ali vsaj 20 minutami. To bi verjetno zmanjšalo tudi možnost napak, saj v sedmih minutah zelo hitiš in lahko hitro kaj pozabiš.

Včasih je veljalo, da si sam odgovoren za svoje zdravje, potem smo to odgovornost nekako prenesli na zdravnike in od vas pričakujemo rešitev.
Res je, starejša generacija se bo te miselnosti težko znebila, opažam pa velik napredek pri mlajših. Vse bolj se zavedajo, da morajo zdravje vzeti v svoje roke, da niso edina rešitev zdravila.

Omenili ste, da pridejo k vam tudi zaradi neželenih nosečnosti. Koliko je tega?
V zadnjih letih je število splavov približno konstantno in tudi tu smo primerljivi z drugimi evropskimi državami. Imamo pa v zadnjih letih na voljo poleg klasične kirurške prekinitve nosečnosti tudi prekinitev nosečnosti z zdravili.

Koliko pa je neželenih nosečnosti pri zelo mladih dekletih?
Gotovo manj kot včasih. V bistvu se zelo redko srečamo z mladoletnico, ki želi prekiniti nosečnost, čeprav se večkrat srečamo z zgodnjimi nosečnostmi, zlasti pri Romkinjah.

Mnogo parov se srečuje tudi s težavami pri zanositvi. Kakšne so vaše izkušnje?
Sama nimam občutka, da bi bilo takih parov veliko. Res pa je, da se je precej zvišala starost žensk, ki se odločijo za zanositev. Diagnostika, zdravljenje, umetna oploditev so v Sloveniji na zelo visoki ravni in le redko par ostane brez otroka.

Kako se današnje nosečnice razlikujejo od tistih pred 17 leti?
Razlike so precejšnje. Včasih so nosečnost jemale kot naravno stanje, manj so komplicirale. To je še vidno pri Romkinjah, ki v porodnišnico pridejo samo rodit, vse popadke preživijo doma. Ugotavljam, da druge mlade nosečnice veliko prehitro pridejo v porodnišnico, da si kljub vsemu izobraževanju ne upajo popadkov predihati doma. So tudi precej bolj občutljive za bolečino, a jim lahko na srečo z novimi pripomočki to precej olajšamo. Imamo pa tudi bolj »alternativne« porodnice, ki imajo jasno razdelano, kaj si želijo in česa ne. Takšno žensko poskušam razumeti, povem ji, da bom počakala in upoštevala njene želje do trenutka, ko bo to zanjo in za otroka še varno, potem pa bom naredila tisto, kar bo v tistem trenutku nujno.

Kako pomemben je odnos med vami in pacientko? Navsezadnje gre za intimno področje, ki zahteva obojestransko zaupanje. Koliko časa posvetite temu, da s pacientko vzpostavite primeren odnos in kako to naredite?
To je lažje narediti z nosečnicami, ki pridejo v ambulanto večkrat. Lahko se pogovorimo, se začutimo. Pri pacientkah, ki nas obiščejo vsaka tri leta ali vsako leto, je to sicer nekoliko težje, a vseeno gre, če so dalj časa naše pacientke. Tretja kategorija pa so tiste, ki jih drugi ginekologi napotijo k nam na poseg, operacijo. Tem moramo v zelo kratkem času pojasniti, kaj je narobe z njimi in kaj jim bomo naredili.

Dejali ste, da gremo v slovenski ginekologiji v korak s časom. Katere so največje novosti, spremembe, ki so se v svetu zgodile v zadnjih letih?
Velik napredek je na področju genskih preiskav v nosečnosti, ki so vse bolj natančne in manj invazivne. Žal so najnovejše preiskave samoplačniške, zanje pa se lahko odloči katerakoli ženska, ne samo tiste s povečanim tveganjem za kromosomske ali genske napake.

Glede na hiter tehnološki razvoj – kako je s prenosom znanja? Še vedno velja, da starejši mentorji učijo mlade zdravnike?
V naši bolnišnici smo vsi mentorji mlajšim kolegom. Vsak mesec eden, kar omogoča, da ne delamo »klonov«, da torej mladi zdravniki usvojijo veščine vseh svojih starejših kolegov. Omogočamo jim delo na vseh področjih, nanje prenašamo znanje, jih vključujemo v posege, operacije. Naš cilj je, da postanejo boljši od nas, da so tako dobri, da lahko oni nas operirajo. Tudi sama sem po končani specializaciji lahko samostojno operirala. Prenosa znanja je gotovo dovolj.

Zakaj ste se odločili za specializacijo iz ginekologije?
Da bom študirala medicino, sem vedela od malega, z ginekologijo pa sem se srečala v petem letniku študija. Ko sem bila prvič v porodni sobi, sem zacvetela, prevzelo me je navdušenje, želja pomagati. Takoj sem vedela, kaj bom počela, in te odločitve nisem nikoli obžalovala. Zelo rada operiram, vendar mi je všeč tudi porodništvo, rada spremljam porode, se pogovarjam z ženskami, jih masiram, če to potrebujejo. Skupaj se smejimo, pa tudi jokamo in objemamo v težkih trenutkih.
K mojemu veselju do dela veliko pripomore tudi odlično ozračje na oddelku. Ko sem pred 17 leti prišla v Slovenijo, so me kolegi zelo lepo sprejeli, zato z njimi rada delam. Pomembno mi je tudi, da si ob zelo težkih primerih stojimo ob strani in smo drug drugemu v oporo, vsaj čustveno. Danes je Slovenija moj dom, veliko imam pravih, iskrenih prijateljev.

Aktivni ste tudi na področju prostovoljstva ...
Res je. V okviru prostovoljnega dela sem šest let odgovarjala na vprašanja mladih iz držav v razvoju in jim pomagala razbijati tabuje glede spolnosti. Pomagam tudi Albankam v Sloveniji, učim jih jezika, hkrati pa jim predavam o temah, povezanih z ginekologijo in porodništvom – tako si zagotovim, da imam pozneje manj dela.




Galerija

"Da bom študirala medicino, sem vedela od malega, z ginekologijo pa sem se srečala v petem letniku študija. Ko sem bila prvič v porodni sobi, sem zacvetela, prevzelo me je vzdušje, želja pomagati. Takoj sem vedela, kaj bom počela, in te odločitve nisem nikoli obžalovala," nam je zaupala Hatije Ismaili; Moja zdravnica 2020. Jure Makovec

Na Švedskem ali v Švici imajo za pacienta na voljo eno uro. Jaz bi bila zadovoljna že s pol ure ali vsaj dvajsetimi minutami. To bi verjetno zmanjšalo tudi možnost napak, saj v sedmih minutah zelo hitiš in lahko hitro kaj pozabiš. (Foto:Jure Makovec)

V tujini so ženske sicer precej prisotne v porodništvu, v ginekologiji in v operacijskih dvoranah pa ne. Zato se, ko se udeležim kongresov in izobraževanj v tujini, vedno čudijo, kako veliko operacij opravimo ginekologinje pri nas. (Foto:Jure Makovec)

V zadnjih 50 letih smo s preselitvijo porodov v porodnišnice močno zmanjšali tveganja tako za porodnice kot otroke, zato se danes večina žensk niti ne zaveda vseh tveganj, ki jih lahko prinaša porod. (Foto:Jure Makovec)

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki