Moj onkolog 2020: prof. dr. Marko Hočevar, dr. med., spec. splošne kirurgije

Prof. dr. Marko Hočevar, dr. med., Moj onkolog 2020.
Prof. dr. Marko Hočevar, dr. med., Moj onkolog 2020. (Foto: Aleš Beno)

Čeprav stigma ob besedi rak zelo počasi izginja, je onkologija v resnici izredno zanimivo področje, ki doživljan enega najhitrejših razvojev v medicini, pravi prof. dr. Marko Hočevar, dr. med., kirurg na Onkološkem inštitutu Ljubljana in letošnji dobitnik priznanja Moj onkolog.

»Novica, da so me bralci izbrali za Mojega onkologa, me je presenetila in me zato pri komentarju nanjo našla nepripravljenega,« priznava dr. Hočevar. Poudarja, da so zdravniki v svojih karierah izpostavljeni veliko različnim ocenjevanjem, na katera gledajo z različne perspektive. »Velikokrat se trudimo hkrati delati več stvari, zato vzporedno potekajo strokovna, akademska, pedagoška in organizacijska kariera. Vsaka od njih ima specifične izzive, probleme, razočaranja in nagrade ter vsako od njih lahko ocenjujemo na različne načine,« razlaga.


V onkologiji pristal po naključju

Delo z onkološkimi bolniki je njegova strokovna dejavnost, v kateri se je na začetku kariere znašel po naključju in poln dvomov, ali je bila njegova odločitev pravilna in ali je na to delo res pripravljen. »Gre za specifično področje, za katerega si, ko končaš študij medicine, predstavljaš, da je težko in nehvaležno,« pravi in dodaja, da stigma besede rak tudi med zdravniki (pre)počasi izginja. »Na moje prijetno presenečenje se je že zelo hitro pokazalo, da je onkologija v resnici izredno zanimivo področje, ki doživlja enega od najhitrejših razvojev v medicini. Posledica tega je, da se je v zadnjih desetletjih na vseh področjih obravnava bolnikov z rakom močno spremenila,« pravi dr. Hočevar.


Pomagajo si z najmodernejšo tehnologijo

V diagnostiki tako danes uporabljajo najmodernejše slikovne preiskave, pri obdelavi tkiv pa so diagnostični molekularni genski testi del dnevne rutine. »Zdravljenje je danes multimodalno in individualnemu bolniku prilagojeno, pri njegovem načrtovanju pa vedno sodelujemo različni specialisti onkologi,« pojasnjuje. Kot pravi, je posledica vsega naštetega to, da so rezultati zdravljenja neprimerljivi s tistimi izpred treh desetletij. »Rak vse bolj postaja ozdravljiva ali pa kronična bolezen, ki nam jo uspe obvladovati daljše obdobje, v katerem lahko bolnik živi aktivno in polno življenje. Ta uspešnost, ki se dnevno kaže pri delu z bolniki z rakom, pa je tudi največja nagrada, ki jo lahko dobimo za svoje delo,« priznava sogovornik.

Poudarja, da večina bolnikov ob postavitvi diagnoze rak doživlja izreden stres in vidi le brezizhodno situacijo. »Glede na prognozo bolezni je v večini primerov danes to neupravičeno in nepotrebno. Ko vodiš takšnega bolnika skozi vse postopke diagnostike in zdravljenja in ko ti končno verjame, da gre v resnici za nov začetek, in ne konec, je zadovoljstvo, ki ga ob tem občutiš, temu primerno. To je nagrada, s katero se zadovoljstvo, ki ga občutimo ob akademskih, pedagoških in drugih uspehih, zelo težko primerja. In kar je pri vsej zgodbi najpomembneje, gre za nagrado, ki smo je lahko deležni vsakodnevno,« zadovoljstvo ob svojem delu slikovito opisuje dr. Hočevar.


Potrebujemo povratno informacijo

A tudi nagrade, kot je Moj zdravnik, so pomembne. »Osebni občutek uspešnosti seveda ne zadošča in nujno potrebujemo povratno informacijo, tako so bolniki tisti, ki v resnici ocenjujejo, ali in koliko smo pri svojem delu uspešni. Takšna ocenjevanja, kot je izbor Moj zdravnik, so zato priložnost, da dobimo potrditev, ki največ šteje in s tem pomeni tudi obvezo za nadaljnje delo,« poudarja Hočevar.

Kot pravi, so ocenjevalci, torej bolniki, prepoznali in potrdili njegovo dobro delo, in prav to je tisto, kar daje nagradi še posebno veljavo. »Ker je delo z bolniki z rakom danes timsko in nas je v procesu obravnave bolnikov vedno udeleženih več, je takšno priznanje še toliko bolj prijetno presenečenje,« priznava nagrajenec, ki prosti čas posveča ženi in trem otrokom, hkrati pa je tudi zagrizen gorski kolesar in gastronomsko-enološki turist, ki še vedno zelo rad bere.

V zdravstvu enake težave kot v širši družbi

Dr. Hočevar je prepričan, da je stanje v slovenskem zdravstvu podobno kot v slovenski družbi, zato tudi potrebuje podobne spremembe. »Pomanjkanje samozavesti, 'majhnost' in zato (lažen) občutek varnosti v sivem povprečju ter iskrena nevoščljivost so največje zavore, ki nam preprečujejo nujno potreben napredek in zaradi katerih ostajamo na istem mestu,« meni sogovornik. Dodaja, da pri tem sistem deluje navidezno stabilno in da se zato posamične spremembe zaznajo kot neželene motnje. »Slovensko zdravstvo bo zato realno doživljalo samo počasne spremembe, ki bodo odsev splošnih družbenih sprememb,« razmišlja sogovornik.

Dodatno priznanje pomenu onkologije

Pravi, da so bili v nenavadnem obdobju zadnjega pol leta, ko nam je COVID-19 povsem spremenil običajno življenje, v onkologiji deležni še najmanj sprememb. »Bolniki z rakom so tudi v tem obdobju prepoznani kot ena najbolj ranljivih populacij, pri kateri ne smemo odlašati z obravnavo. Naše delo se je zato v tem času razmeroma malo spremenilo, kar pomeni dodatno priznanje pomenu onkologije. To dejstvo in priznanje Moj onkolog mi dokazujeta, da so bili dvomi ob začetku strokovne poti nepotrebni,« ugotavlja dr. Hočevar.