Moj urolog 2020: asist. Simon Hawlina, dr. med., specialist urologije

Asist. Simon Hawlina, dr. med., Moj urolog 2020.
Asist. Simon Hawlina, dr. med., Moj urolog 2020. (Foto: Aleš Beno)

Veliko se govori o tem, kako je naše javno zdravstvo dobro. A ko potrebuješ urološko obravnavo in ugotoviš, da je čakalna doba za tvojo težavo štiri leta, potem to ni več dobro javno zdravstvo, ki ga je smiselno podpirati, meni asist. Simon Hawlina, dr. med., specialist urologije, in letošnji prejemnik priznanja Moj urolog. Če želimo pomagati pacientom, so nujne spremembe, poudarja.

V družini asist. Simona Hawline, dr. med., spec. urolog., je bilo veliko zdravnikov – pradedek, dedek, babica in stric, zato so vsi pričakovali, da bo tudi on sledil njihovi poti (mimogrede, tudi mlajši brat se je pozneje odločil za študij medicine).

»Sprva sem se temu upiral, a sem v srednji šoli spoznal, da gre za zelo široko temo in da bi lahko v tem poklicu uresničil vse svoje talente. Tako sem se odločil za študij medicine,« pravi dr. Hawlina. Ker je bil strasten športnik, je sprva razmišljal o specializaciji ortopedije, a zaradi pomanjkanja razpisanih mest se je po nasvetu prijateljevega očeta odločil za urologijo.

»Ugotovil sem, da gre za eno najbolj širokih vej kirurgije. Pokrivamo malignome, funkcionalno, splošno urologijo, transplantiramo, poleg tega bolnike spremljamo od začetka do konca – sami diagnosticiramo, zdravimo, operiramo in spremljamo okrevanje. Z bolniki zato vzpostavimo oseben odnos, se med sabo spoznamo,« pojasnjuje sogovornik in poudarja, da te odločitve nikoli ni obžaloval in da bi se znova odločil enako. »Prav nič ne pogrešam ortopedije, saj se mi zdi, da bi se je hitro naveličal. V urologiji je delo širše in bolj razgibano,« pravi.

Bolniki zadovoljni tudi zaradi robota

»Lepo je, da nekdo opazi, da delam dobro,« na vprašanje, kaj mu pomeni nagrada Moj urolog, odgovarja dr. Hawlina. Dodaja sicer, da ne ve, kaj je prepričalo bralce, saj da zagotovo ni edini, ki se pri svojem delu trudi.
»Kakovost dela naše ekipe je zelo visoka in se zlahka kosa z drugimi podobnimi ekipami v svetu,« pravi zdravnik, ki svoje delo opravlja na KO za urologijo na UKC Ljubljana. Meni, da je na odločitev bralcev vplival tudi nakup sistema za robotsko asistirane operativne posege leta 2018, najnaprednejšega robota, ki je zasnovan za minimalno invazivno kirurgijo. »Gre za najbolj dovršen tehnološki pripomoček kirurgu, s katerim s pomočjo drobnih luknjic v Kliničnem centru operiramo bolnike zelo natančno, skorajda brez posledic in z manj komplikacijami. Poleg tega je tudi čas hospitalizacije zelo kratek. Zaradi njega je večina bolnikov, ki jih operiramo, zelo zadovoljnih,« pravi sogovornik.

Dodaja, da sta trenutno za delo z robotom usposobljena dva zdravnika, a da je bolnikov preveč za dva. Poleg tega imajo tudi premalo operacijskih dvoran, da bi lahko robota v polnosti izkoristili.

Primanjkuje jim operacijskih dvoran

Najhujša težava na KO za urologijo UKC Ljubljana je po mnenju dr. Hawline prav pomanjkanje operacijskih dvoran. »Urologov je dovolj, večina nas rada operira. Imamo pa samo dve operacijski dvorani dnevno, kar znese 10 terminov na teden. Glede na število bolnikov bi potrebovali še vsaj dve,« pravi sogovornik.

Dodaja, da so čakalne dobe na operacije raka pri nas najdaljše na svetu. »Na tem področju bi nujno morali nekaj spremeniti. Tehnično smo dobro opremljeni, imamo vso opremo, ki je potrebna, da bolnike zdravimo tako kot v tujini. Manjka pa prostor, torej osnova. Zaradi tega mladi zdravniki, ki bi tudi radi delali, nimajo možnosti, pacienti pa čakajo. To je eden od razlogov, zakaj mladi zdravniki zapuščajo Slovenijo,« je kritičen.

Delno rešitev vidi v dokončanju urgence, kjer naj bi dobili dodatno dvorano, bistvenih sprememb pa v bližnji prihodnosti ne zaznava. »Slovenija potrebuje novo bolnišnico z lažjim dostopom in večjimi zmogljivostmi. Količina bolnikov je že zdavnaj prerasla Klinični center, ki je izkoriščen do zadnjih kotičkov,« razlaga nagrajenec. Da bi se zdravniki iz Ljubljane vozili v druge bolnišnice po Sloveniji, na primer v Izolo, kjer so operacijske dvorane na voljo, se mu ne zdi smiselno, saj je treba za paciente poskrbeti tudi po operaciji, kar pa ni mogoče, če je kirurg v Ljubljani, pacient pa v Izoli. Slovenija je tako majhna, da bi lahko imeli samo eno centralno bolnišnico za takšne primere, ta pa bi morala biti dovolj velika in opremljena, tudi s strokovnjaki, predlaga.

Bolnikom lahko pomaga kot zasebnik

»Veliko se govori o tem, kako je naše javno zdravstvo dobro. A ko urološko zboliš, ne samo za rakom, morda se ti zapre voda in rabiš kateter, ugotoviš, da je čakalna doba za tvoje težave štiri leta. To ni več dobro javno zdravstvo, ki ga je smiselno podpirati,« je oster dr. Hawlina. Pravi, da kot zdravnik vidi, da rešitev v javnem zdravstvu na kratek in tudi na srednji rok ni, istim bolnikom pa lahko pomaga kot zasebnik, izvaja manjše posege in jim olajša težave. »Ne gre za hlastanje po denarju, do odločitve za zasebno dejavnost zdravnike večinoma prižene želja po pomoči pacientom,« zatrjuje dr. Hawlina.


Tudi med epidemijo izvajali najpomembnejše operacije

Epidemija, ki jo je povzročil virus SARS-CoV-2, na področju urologije ni imela večjega vpliva. »Morda zgolj v prvih tednih, ko smo obravnavali samo najtežje primere. Izpada v številu operacij nismo imeli, delali smo na polno, saj večinoma operiramo rakave bolnike, na tem področju pa se čakalna doba na posege ni dodatno podaljšala,« pravi sogovornik. Dodaja, da je na drugi strani COVID-19 tudi blagodejen za Klinični center. »In sicer v tem smislu, da v njem trenutno ni ljudi, za katere ni nujno, da so tukaj. To pomeni, da smo zdravniki razbremenjeni, zmanjšal se je tudi pritisk farmacevtov, ni nepotrebnih pogovorov, sestankov, zato se lahko zdravniki še bolj posvetimo bolnikom,« pojasnjuje nagrajenec.

Lahko torej do njih vsi bolniki pridejo pravočasno? »Vse bolnike, ki so med epidemijo izpadli, smo hitro znova naročili in smo skoraj že na zeleni veji,« odgovarja dr. Hawlina. Dodaja, da ni opaziti, da bi zaradi epidemije spregledali bolnike z resnejšimi težavami, ki bi morali dalj časa čakati na pregled. Nekoliko več zamude je na področju diagnostičnih preiskav. »Ko bolnika pregledamo, določimo, katere preiskave naj opravi. In tu se je zavleklo, saj preiskav niso izvajali. Na srečo se 'naši' raki ne širijo tako hitro kot na primer pljučni, ko so v igri meseci,« pojasnjuje.

Rad jadra in lovi ribe

Večino časa dr. Hawline zapolni delo s pacienti, a pravi, da zelo uživa v tem, kar počne. Ko ni v službi, pa si privošči še kako sprostitev – preživlja prijetne trenutke z družino, ženo in tremi otroki, se ukvarja s športom in posluša glasbo. Poleg tega, ko je le mogoče, obišče gore, jadra ali lovi ribe na vikendu v Dalmaciji.