Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Moja pediatrinja 2018: Irena Cetin-Lovšin, dr. med., spec. pediatrije

Moja pediatrinja 2018: Irena Cetin-Lovšin, dr. med., spec. pediatrije
Moja pediatrinja 2018: Irena Cetin-Lovšin, dr. med., spec. pediatrije

Moja pediatrinja, Irena Cetin-Lovšin, dr. med., prihaja s Primorske, kjer danes tudi dela – v porodnišnici Izola. Odločitev za zdravniško pot ni bila najlažja, se spominja. »V srednji šoli me je zanimalo skoraj vse: literatura, umetnost, glasba, naravoslovje. Zelo intenzivno sem vadila violino, ki sem jo igrala že od 6. leta. Odločitev o moji poklicni poti ni bila najlažja, sploh pa ne samoumevna.
Na koncu je prevladalo zanimanje za naravoslovne predmete in želja po delu z ljudmi. Zdelo se mi je, da medicina združuje vse to.« Zato se je vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Rada pove, da ji je bil študij zanimiv, ne pretežak, da je veliko časa preživela v druženju s sošolci, ki so si med seboj radi pomagali, saj takrat še ni bilo toliko tekmovalnosti.

Za zgodbe s srečnim koncem

Želja o specializaciji se ji je izoblikovala deloma med kliničnimi vajami na fakulteti, deloma pa kasneje na stažu. Večino svojega časa dela v porodnišnici, kjer je vsakodnevno prisotna ob najsrečnejših trenutkih začetka novega življenja. »Ta optimističen del mojega dela me polni z energijo, da nadaljujem tudi takrat, kadar stvari ne grejo po predvideni poti,« razlaga pediatrinja, ki jo še vedno vsak dan očara tudi neposrednost otrok. Najraje pri svojem delu ima seveda zgodbe s srečnim koncem.

»Na srečo se velika večina bolezni pri otrocih dobro konča. Kot je sreča velika ob dobrem izidu, tako hudo je breme, kadar moraš staršem prenesti novico o hudi bolezni njihovega otroka, kadar potek bolezni ne gre po predvideni poti ali ko neprestano premlevaš svoje ukrepe in preverjaš, ali si res vse naredil prav, ali bi bilo mogoče storiti še kaj. To so trenutki, ko si želim, da bi namesto pediatrije igrala violino in bi bila napaka med koncertom najhujše, kar bi se lahko zgodilo.«

Zdravnik je ves čas zdravnik

»Delo zdravnika je poslanstvo,« razmišlja zdravnica. »Pravzaprav ni nobenega trenutka dneva, ko ne bi bil zdravnik, čeprav se temu upiraš. Po mojem mnenju je daleč najpomembnejše pri delu zdravnika znanje, ki ga moraš neprestano posodabljati. Pa empatija do bolnih otrok in njihovih staršev. Pa moč, da prepričaš starše, naj ravnajo otroku v korist, tudi ko oni mislijo drugače.«

Priznanje Moja pediatrinja jo je zelo presenetilo, čeprav skromno doda, da pravzaprav ne ve, kaj starši cenijo pri njej, ve le to, da poskuša za vsakega otroka narediti najboljše, kar zna in kar misli, da je takrat zanj najboljše. »Priznanje me je prijetno presenetilo. Pomeni mi potrditev, da moji bolniki opazijo, da se trudim delati dobro in v njihovo korist.«


Uspeh je timski

»Delam v bolnišnici in uspešnost mojega dela je odvisna od celotnega tima: zdravnikov, medicinskih sester, čistilk, laborantov pa še mnogih drugih. Tako da se v prvi vrsti zahvaljujem vsem sodelavcem, s katerimi že vrsto let uspešno sodelujemo,« pove sogovornica, ki se obenem zahvaljuje tudi svoji družini – staršem, možu in predvsem otrokom, ki so razumeli njene odsotnosti in se niso preveč pritoževali, če so morali preživeti brez nje številne vikende ali praznike.

Prosti čas najraje preživlja z družino in prijatelji

»Radi hodimo v naravo, smučamo, hodimo v hribe, pa tudi za kakšen ribolov se najde čas, predvsem poleti,« svojo ljubezen do violine še naprej neguje z igranjem v Obalnem komornem orkestru. Njen soprog je tudi zdravnik, mag. Boštjan Lovšin, prav tako zaposlen v bolnišnici Izola, ki je lani prejel priznanje Moj ginekolog. In kakšno je življenje v zdravniški družini?

»Včasih se zaradi dežurstev in drugih obveznosti ne vidiva po več dni skupaj. Ko so bili otroci majhni, sva urnik poskušala prilagoditi tako, da je bil vedno eden od naju z otroki. Včasih pa so morali priskočiti na pomoč stari starši, kar so naredili z veseljem. Sedaj sta sinova odrasla in je lažje. Vedno pa smo se znali sprostiti, ko smo bili vsi skupaj ob vikendih, na počitnicah ...Ugotovila sem, da mogoče ni toliko pomembna količina časa, ki ga preživljaš skupaj, temveč kakovost skupnih trenutkov,« sklene letošnja Moja pediatrinja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

moj zdravnik 2018 , moja pediatrinja 2018

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.