Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju z Marjanom Bergincem, dr. med., Mojim zdravnikom 2016

Marjan Berginc, dr. med., Moj zdravnik 2016
Marjan Berginc, dr. med., Moj zdravnik 2016 (Foto: Grega Žunič)

»Kot zdravnik, kot posameznik se v sistemu, ki ga imamo, lahko le potrudim, da svoje delo opravljam dobro in da v vsem tem kaosu ohranjam vedrino in prijaznost,« pojasnjuje Marjan Berginc, družinski zdravnik iz Slovenskih Konjic, letošnji dobitnik priznanja Moj zdravnik. Pri svojem delu prisega na strokovnost in prijaznost:« Večina ljudi ne išče zdravnikov, ki največ znajo, saj ne zna oceniti strokovnosti. Iščejo prijazne. Njim tudi verjamejo.«
Najprej seveda iskrene čestitke! Vaši pacienti vas očitno zelo cenijo, saj so vas izbrali za zdravnika leta. Kaj menite - kaj je tisto, kar najbolj opredeljuje dobrega zdravnika?
Eden od mojih prijateljev je ob osemdesetletnici dejal: »Včasih sem iskal pametne ljudi, danes pa iščem le prijazne.« Prav prijaznost je po mojem mnenju tisto, kar opredeljuje dobrega zdravnika. Temelj našega dela je seveda strokovnost, s katero lahko rešiš pacientov problem, prijaznost pa je nekakšna dodana vrednost oziroma je »vključena v ceno«.

V akciji izbiranja Mojega zdravnika je v ospredju odnos med bolnikom in zdravnikom. Bolnik mora zdravniku zaupati, kaj pa obratno?
Ta odnos se gradi skupaj, enostransko zaupanje rodi tudi zaupanje z druge strani. Pacient pride k meni, ker mi zaupa in verjame, da bom rešil njegov problem, pri tem pa moram tudi jaz zaupati njemu in verjeti v avtentičnost njegovih podatkov.
Medsebojno zaupanje ni nekaj, kar nastane čez noč – odnos zaupanja se gradi, pogosto počasi in previdno.
Gradnja medsebojnega odnosa je v veliki meri odvisna od značaja ljudi – nekateri so koleriki, drugi pesimisti, tretji pridejo polni optimizma, četrti so sramežljivi. Z enimi lahko zaupen odnos ustvariš dokaj hitro, z drugimi gre bolj počasi. Res pa je, da si ljudje pogosto izberejo značajsko podobnega zdravnika, kar lahko olajša vzpostavljanje medsebojnega odnosa.

Kako pomembna je pri tem zdravnikova sposobnost empatije? Zdravnik mora verjetno prepoznati ne samo zdravstvene, pač pa tudi psihične, čustvene in druge pacientove potrebe?

Takoj ko pacient vstopi v ambulanto, opaziš, po kaj je prišel – po zdravstvene napotke, morda po nasvete ali po uteho. Takoj vidiš, ali je pozitiven, negativen, obupan, borben. Z leti postane sposobnost prepoznavnja in empatije takorekoč podzavestna. O tem sploh ne razmišljaš, to postane del poklica. Včasih je dovolj, da pacienta primeš za roko in ga na ta način pomiriš.

Koliko čustev je z vaše strani vloženih v ta odnos?

Zdravnik je terapevt, ki se mora znati prilagajati. Pacienta mora »uloviti« in se mu prilagoditi ne glede na njegovo razpoloženje in morebitno simpatičnost ali nesimpatičnost. Pri tem je največji problem časovna omejenost obravnave – za pacienta imam na voljo sedem, osem minut in v tem času moram od njega dobiti vse potrebne podatke in želje, moram mu zlesti pod kožo in doseči, da bo razmišljal tako, kot si želim.

Prav na pomanjkanje časa družinski zdravniki zadnja leta intenzivno opozarjate. Premalo vas je, zato ste preobremenjeni in zaradi tega trpi delo z bolniki. Približno 1900 pacientov imate (1200 naj bi jih imeli po strokovnih standardih). Kako najdete dovolj časa za vse?

Imam 1920 pacientov vseh starosti, kar je po glavarinskih količnikih 108 odstotkov slovenskega povprečja. Teh nekaj odstotkov več si lahko privoščim kot izkušen zdravnik. Poleg tega imam kartoteke »v glavi« – veliko zdravil svojih bolnikov poznam na pamet, kljub temu seveda vedno prelistam kartoteko. Ni težava v teh nekaj dodatnih odstotkih bolnikov, problem je v nepotrebnih obiskih. Takih je slaba tretjina, večinoma gre za osamljene ljudi, imam pa tudi nekaj hipohondrov. Za vsakega bolnika je njegov problem največji, zato imajo nekateri marsikdaj nekritičen odnos do svojih težav. Sovražni so jim vsi, ki jim ne dajejo tistega, kar sami mislijo, da potrebujejo: od sistema, ministrstva in zavarovalnice do zdravnika, ki jim napiše beli recept ali pa redno napotnico. Kot družinski zdravnik se sicer ukvarjam ne le z zdravniškim delom, pač pa nemalokrat pacientom nudim tudi psihološko in socialno pomoč, včasih pa pomagam celo pri pravnih in zavarovalniških zadevah ter kakšnemu starejšemu človeku brez svojcev napišem pritožbo ali dopis.

V takih primerih ste torej tudi pacientov skrbnik oziroma zaupnik?
Drži. Družinski zdravniki smo namreč pacientom najbliže. Tudi definicija Svetovne zdravstvene organizacije določa, da je zdravje fizično, psihično in socialno blagostanje – in vse to je moj resor. Zdravnik je terapevt, ki ga mora pacient poslušati, na drugi strani pa je pacientov prijatelj. Morda je to kdaj kontradiktorno, vendar veliko ljudi nima kam drugam kot k zdravniku, zato mora biti zdravnik vedno na strani pacienta.

Pri svojem delu zagovarjate celovit pogled na pacienta, sodobna medicina pa se, kot vemo, osredotoča predvsem na bolezni fizičnega telesa. Zakaj je pomembno, da zdravniki pri obravnavi in zdravljenju upoštevate tudi njegov mentalni, čustveni in socialni del?
Prepričan sem, da moje glavno delo ni zgolj fizično zdravljenje. Fizično bolezen povzročajo socialne, ekonomske, pravne in druge stiske, ki se generirajo, zato moramo probleme reševati celovito. Vseh težav se seveda ne da rešiti, lahko pa pacientom razložim težave, jih poučim o boleznih in jim priskrbim ustrezna zdravila.

V zadnjih letih je zaradi krize vse več negotovosti, socialnih in psihičnih stisk, osamljenosti. Se poslabšanje socialno-ekonomskih razmer odraža tudi na zdravju ljudi?
Seveda se odraža. Ljudje so otopeli, obupani, brez vedrine in prožnosti. Posledično je več obiskov v ambulantah. Vse več ljudi prihaja z vedno večjimi težavami, ki jih včasih kar stresajo pred mene. V takih trenutkih moram biti popolnoma zbran, v nasprotnem primeru bi me to lahko povsem demoraliziralo. Velika težava je tudi v staranju populacije. Starejši ljudje pogosto trpijo za več kroničnimi boleznimi, kar seveda negativno vpliva na kakovost njihovega življenja. Taki bolniki pogosteje obiskujejo zdravnika, tako družinskega kot specialiste. V primerih, ko moje znanje, sposobnosti in oprema ne zadostujejo, pacienta pošljem v bolnišnico in ko tam stabilizirajo njegovo zdravstveno stanje, pride znova v mojo oskrbo. Jaz ljudem ne dovoljujem, da mi umirajo.

V širši družbeni skupnosti se vse bolj izgubljajo vrednote, kot so človečnost, medsebojno spoštovanje, predanost poklicu in etično ravnanje, ki jih še posebej negujete v zdravstvu. Kako zmanjšati ta vse večji prepad med moralno-etičnimi zapovedmi zdravnika in stanjem duha oziroma moralnih vodil v družbi?
Veliko let sem opravljal vodstvene funkcije v zdravstvu in gledal zdravnike pri delu v ambulanti, opazoval njihovo moralo, etiko in odnos do pacientov. Vedno znova sem prišel do spoznanja, da je težava v sistemu. Gre za verižno reakcijo, ki se začne pri vrhu in se odraža na dnu piramide, v zdravstvu to pomeni pri pacientu. Uravnilovka v sistemu financiranja zagotavlja le še toliko, da sistem še deluje. Na primarnem nivoju denimo niso dovoljene čakalne dobe, ker pa je vse vezano na izbranega zdravnika, pacienti ne morejo k drugim. Množica pacientov v ambulantah zahteva hitre obravnave, na ta račun pa lahko trpi kakovost, povečuje se tudi tveganje za morebitno napako. Večina pacientov medtem maha s pravicami, hodijo po napotnice, zahtevajo te in one preiskave, ozaveščenosti pa je premalo.

Kje je rešitev – bi morali s spremembami začeti na vrhu?

Drži. Ključ za rešitev ni pri izbranem zdravniku, pač pa mora biti na vrhu sistema. Skrajni čas je, da ukinemo uravnilovko in poiščemo drugačen način financiranja. Ne bi se smelo dogajati, da letno naredim 11.000 pregledov, plačanih pa dobim 8.000, ki jih opravim že do začetka oktobra. Če ne bi bilo treba zagotavljati kontinuitete pacientov, bi bil torej zadnje tri mesece leta lahko kar doma, plačilo bi bilo enako. Sistemsko bi bilo potrebno urediti financiranje, ukiniti uravnilovko in motivirati bolj pridne, zmanjšati glavarino na zdravnika, uvesti participacijo za paciente, ki so pogosti uporabniki, in uvesti strožji nadzor nad storitvami.

Kako se tega konkretno lotili? Kaj predlagate?
Sistem ima pomanjkljivosti, predvsem pa veliko stvari ni dorečenih. Če otroku ne rečemo, da mora biti doma ob desetih, bo hodil domov, ko se mu bo zljubilo. Postaviti je potrebno jasne ločnice, navodila in merila. Sistem moramo urediti tako, da bo kvota pacientov v ambulanti zdravnikom omogočala, da jih kakovostno obravnavajo. Ker tega ni, je posledično jasno, da morala pada na vseh nivojih. Marsikaj bi se dalo izboljšati že z bolj racionalno organizacijo. Sam že devet let delujem kot zasebnik v zdravstveni mreži in sem, kot opažam, zato bolje organiziran kot v javnem zdravstvu. Svojega dela ne prelagam, v dežurnih službah pa ni veliko mojih pacientov, kar potrjuje tudi statistika.

Kako doživljate primere slabe prakse v zdravstvu, recimo zadnji tragični primer na šempetrski urgenci, kjer je v reanimacijski sobi namesto kisika dotekal smejalni plin ali pa vse nepravilnosti na srčni kirurgiji, pa afero Radan in številne sume korupcije?
Vsi ti primeri so predvsem odraz neurejenosti sistema na vseh nivojih. Če bi bile stvari jasneje urejene, bi bilo napak in nezadovoljstva zagotovo manj. V državi bi se morali sistemsko – od vrha navzdol – lotiti sprememb, postaviti stvari na svoje mesto, napake pa poskusiti odpraviti. V nekaterih primerih, ki smo jih v preteklosti spremljali, bi pomagalo opravičilo za strokovno napako že takoj na začetku, a ga žal ni bilo. Poleg tega imamo pri nas kolektivno odgovornost in nihče nikoli ni kriv za nič ali pa krivca iščemo tako dolgo, da se vse že pozabi. Moje osnovno vodilo je, da v štiridesetih letih dela ne bom odgovoren za nobeno smrt in nobeno večjo invalidnost.

Vsi ti primeri so pokazali na še eno perečo težavo v našem zdravstvu – slabo komunikacijo. Veliko družinskih zdravnikov denimo opozarja, da je premalo sodelovanja in izmenjave informacij z bolnišnicami. Kakšne so vaše izkušnje?
Komunikacija na primarnem in sekundarnem nivoju je velika težava. Iskreno povedano tudi primarni zdravniki ne ravnamo vsi enako odgovorno. Pišemo napotnice in pošiljamo paciente brez potrebe na nadaljnje preglede. Če bi bila odgovornost večja na obeh nivojih, potem bi bila komunikacija boljša. Sam skušam včasih pomagati pacientom glede datuma pregleda, ker sami ne znajo poklicati, a sem že bil tudi zelo grobo zavrnjen. Vse to bi morali sistemsko bolje urediti, pri skoraj 60 pacientih dnevno namreč ne morem reševati še datumov. Strah pa nas je tudi elektronskih napotnic, saj ne vemo, kdo bo sogovornik na drugi strani in ali jih bo sploh znal prebrati.

Kaj je za vas kot zdravnika in človeka najpomembnejša vrednota
?
Morda hvaležnost – hvaležnost za tisto, kar sem dobro naredil. Kot zdravnik, kot posameznik se v sistemu, ki ga imamo, lahko le potrudim, da svoje delo opravljam dobro in da v vsem tem kaosu ohranjam vedrino in prijaznost. Zavedati se namreč moramo, da večina ljudi ne išče zdravnikov, ki največ znajo, saj ne zna oceniti strokovnosti. Iščejo prijazne. Njim tudi verjamejo.

Ste tudi mentor študentom, pripravnikom in specializantom. Kaj jim »polagate na srce«?

V veliko čast mi je biti mentor mladim zdravnikom, ki jih skušam naučiti čim več – tako kot je poudarjal profesor Kolšek: »Mi vam damo specializanta, vi pa ga naučite, kar znate sami.« Običajno potrebujem le nekaj dni, da mlade »zastrupim« z družinsko medicino. Da jim predstavim prednosti svojega poklica, da jim povem, da kot zdravnik v splošni praksi lahko naredim največ, saj zdravim praktično vse. Na paciente gledam kot na »moje« paciente. Če nečesa ne obvladam, pacienta pošljem naprej v bolnišnico, kjer ga »poservisirajo«, potem pa mi ga pošljejo nazaj. In je zopet v moji oskrbi in bova skupaj do njegove stoletnice ali še čez (smeh).


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

moj zdravnik 2016 , marjan berginc

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.