Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Strah pred smrtjo

Zoran Milivojević, psihoterapevt
Zoran Milivojević, psihoterapevt (Foto: Diana Anđelić)

Čeprav nekateri menijo, da nam je strah pred smrtjo prirojen, sem prepričan, da ni tako. Ljudje se ne rodimo s predstavo o smrti, torej nam tudi strah pred smrtjo ni prirojen. To, s čimer prihajamo na ta svet, je nekaj nezavednega, v organizem vgrajeno vrednotenje življenja. Prirojen nam je nagon po ohranjanju svojega telesa, s čimer ohranjamo tudi svoje življenje in posredno preprečujemo smrt. Vse, kar ogroža naše telo, čutimo kot nelagodje ali bolečino. Z izogibanjem bolečini in nelagodju ščitimo celovitost organizma in mu omogočamo življenje. Tako se obnaša tudi dojenček, čeprav ni zmožen razumeti ne življenja in ne smrti.
Ko ljudje doumejo, kaj je smrt, se je seveda bojijo, kajti nočejo umreti in ne si, da bi umrli ljudje, ki so zanje pomembni. Čeprav smrt ni človekova prijateljica, ima pomembno funkcijo. Opominja nas, da je življenje minljivo in da ima vse, kar traja, tudi svoj konec.

Zanimivo je opazovati, kako ljudje v različnih življenjskih obdobjih doživljajo in izražajo strah pred smrtjo.
Otroci razmišljajo v slikah, zato ne morejo razumeti abstraktnih pojmov, kot je smrt. Otrok lahko razume, da mu je umrla mačka ali kanarček, ne more pa razmišljati o smrti kot taki. Otrok je šele okrog sedmega leta je zmožen dojeti koncept smrti, do takrat pa živi v varnem in stabilnem svetu, starši pa v ta svet nočejo vnesti ideje smrti. Nekateri starši so prepričani, da je treba otrokom govoriti samo resnico, to pa zato, da ne bi povzročili zablod o pomembnih življenjskih vprašanjih. V nekem primeru se je to nanašalo tudi na smrt. Toda petletni otrok je začel razmišljati o tem, da mu starši utegnejo umreti in da utegne umreti celo sam, zaradi česar ga je postalo hudo strah. Njegov svet, ki je bil dotlej stabilen in v katerem je bil srečen, se je porušil. Spoznanje, da utegnejo starši vsak hip umreti, je zamajalo varnost in gotovost njegovega sveta. Otrok je postal tesnoben, saj ga je vseskozi skrbelo, kje sta mama in oče in ali sta še živa. Staršem otroka ni uspelo pomiriti z nobenimi pojasnili, saj preprosto ni bil sposoben sprejeti dejstva, da smrt obstaja.

Po nasvetu psihoterapevta so se starši odločili, da se otroku zlažejo. Nekega dne je oče iz lekarne teatralno prinesel najnovejše "zdravilo proti smrti". Dejal je, da je tako zelo drago, da je lahko kupil samo tri tablete. Nato so vsi trije vzeli zdravilo. Otrok se je pomiril in premagal strah pred smrtjo. Edino, česar nikakor ni mogel razumeti, je bilo, zakaj takšnega zdravila niso dali tudi babici in dedku.

Kaj naj naredijo starši, ko jih majhen otrok vpraša: "Ali bosta tudi vidva umrla?" Nemara nekaj takega: "Najbrž, nekega dne, toda zagotovo ne kmalu. Takrat boš ti že zelo star in boš imel svoje otroke. Glede na to, kako hitro napreduje medicina, sem prepričana, da bodo do takrat že izumili zdravilo proti smrti, tako da ti ne boš nikoli umrl."

Številni ljudje se s terapevtskimi lažmi ne strinjajo, toda tovrstne laži niso le zelo koristne, temveč so včasih edini način, kako doseči, da otrok ne bo travmatiziran z idejo smrti. Gre preprosto za to, da otroka zaščitimo s tem, da mu ne povemo resnice ali da jo prilagodimo njegovi starosti. V tem smislu lahko pomaga religija, saj verujočim ponuja gotove odgovore na vprašanja o tem, kaj je smrt, kam gre oseba po tistem, ko umre …

Abstraktno razmišljanje o smrti je značilno za najstniško obdobje, ko si mladi poskušajo ustvariti nekakšno filozofsko stališče do smrti, tudi lastne. Adolescenca je priprava na samostojno življenje, čas, ko najstniki zapuščajo varnost starševskega doma in se srečujejo z negotovim svetom. Razumevanje tega, da starši utegnejo umreti, da ne bodo živeli večno, v mladih vzbuja tesnobo. Ostati brez staršev v tem velikem, ne prav prijaznem svetu, je strašljivo.

Med razmišljanjem o smrti in branjem filozofskih razprav na to temo se mladi ljudje pravzaprav učijo, kako premagati tesnobo. Toda prav tovrstna tesnoba je motiv, ki mlademu človeku pomaga, da se počasi pripravi na to možnost – spodbuja njegovo odraščanje, preobrazbo v odraslo osebo, ki je sposobna samostojnega življenja.

Veliko težja naloga je sprejemanje zamisli, da nekega dne utegne umreti celo mlada oseba. K sreči je ideja umiranja pomaknjena v daljno prihodnost, tako da mladi ukvarjanje s to temo večinoma prelagajo za prihodnji čas.
Mladi na osnovi svoje predstave o smrti živijo tako, kot da smrt sploh ne bi obstajala, kot da bi šlo za nekaj, kar dogaja samo drugim. To stališče se spremeni okrog štiridesetega leta, ko ljudje dojamejo, da so nemara preživeli polovico svojega življenja in da življenje mineva zelo hitro. Ko predstavo o tem, da je lastno življenje končno, človek doživi čustveno, se praviloma poveča njegova odgovornost do življenja. To utegne pomeniti, da se odloči preostanek življenja preživeti drugače. Ta mehanizem je pogosto v jedru tistega, čemur pravimo kriza srednjih let, ko se ljudje pogosto odločijo, da bodo korenito spremeniti svoje življenje.

Bolj ko se ljudje približujejo starosti, pogosteje razmišljajo o tem, da utegnejo umreti, pa tudi o boleznih, ki jih imajo ali pa se jih samo bojijo. Pri večini predstava o lastni smrti vzbudi še močnejšo željo po življenju, zato bolj kot kdaj koli skrbijo zase. Spoznanje, da življenje ni večno in nelagodje ob misli na smrt nam pomagata, da živimo odgovorneje. Torej je vendarle nekaj na misli dr. Elisabeth Kubler Ross, ki pravi, da je smrt zadnja faza človekove rasti in razvoja.




Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

strah , strah pred smrtjo , vzgoja otrok

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.