Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Pogovor in poslušanje

Viki Grošelj
Viki Grošelj (Foto: Diana Anđelić)

Pogosto se sprašujem, v kolikšni meri in kako se znamo ljudje zares pogovarjati, poslušati in slišati. Večinoma verjamemo, da lahko s strpnim dialogom rešimo večino problemov. Resnično poslušati in tudi slišati drugega, se v pravem trenutku nekoliko pomanjšati in dati drugemu prostor … to nam gre veliko težje od rok. Še posebno v današnji tekmovalni in povzpetniški družbi, v kateri je sistem vrednot tak, da se za to zdi škoda časa.
Kot učitelj že pri otrocih v šoli iz leta v leto opažam, da so vse manj zmožni poslušati in slišati. Pa ne samo učitelja, temveč tudi drug drugega. Razlogov za to je seveda več. Eden od teh, zaradi katerih se mi današnji otroci kar zasmilijo, je nenehno obstreljevanje z neznanskimi količinami vseh mogočih površinskih informacij in kričavih dražljajev, ki na vsakem koraku prežijo nanje. To jih na eni strani dela nemirne in manj zbrane, na drugi pa se zaradi tega odzivajo otopelo in apatično. Posledično ni kaj bolje niti pri odraslih. Komuniciramo površno, pri čemer se oprijemamo splošno uporabnih vljudnostnih fraz, s katerimi dajemo sogovorniku vedeti, da smo pri stvari, v resnici pa si v glavi "vrtimo svoj film". Pri tem nemalokrat naredimo neumnost.

To seveda ni le problem današnjega časa. Že Mark Twain je trdil, da ljudje, sploh v vljudnostni komunikaciji, sogovornika prav nič ne poslušajo. Svojo trditev je ponazoril s primerom. Na enega od sprejemov takratne elitne družbe je namenoma zamudil in se gostiteljici takole opravičil:

"Spoštovana gospa, opravičujem se za zamudo, predtem sem namreč moral zadaviti svojo staro mamo, pa je malo dlje trajalo." Gostiteljica mu je vzhičeno odvrnila: "Ah, nič hudega, nič hudega, gospod Twain, samo da ste prišli!"

V stikih z drugimi pa je še posebno naporno takrat, ko naletiš na človeka, ki ni pripravljen ničesar poslušati, zato pa toliko več govoriti. Podobno je tudi, ko ti sogovornik postavi vprašanje samo iz vljudnosti in predvsem zato, da ga bo izkoristil kot izhodišče za svoje govorjenje, ki mu nato ni videti konca. Ali pa ko, nič hudega sluteč, sogovorniku zastaviš preprosto vprašanje, ta pa s svojim odgovorom začne v prazgodovini, nekje v kenozoiku, tebe pa odgovor, še preden pride do tistega, po čemer si ga povprašal, že zdavnaj preneha zanimati.

Še huje je, ko kdo zaradi predsodkov sploh noče razumeti slišanega. O tem, kako usodne posledice ima lahko "poslušanje s predsodkom", govori naslednja šala: izza nepreglednega ovinka pripelje ženska in se za las izogne trčenju z nasproti vozečim avtomobilom, ki ga vozi moški. Ob silovitem zaviranju se vse skupaj srečno konča. Oba odpreta okno in ženska vzklikne: "Konj!" "Krava!" ji odbrusi voznik, silovito spelje v nepregledni ovinek in se … zaleti v konja.

Pogovarjati se, poslušati in slišati. Navidez preprosto in samoumevno vsakdanje početje v stikih z drugimi, in vendar zapleteno. Določeno z lastnimi pričakovanji in obremenjeno s pričakovanji drugih. Bo kar držalo, da je treba za uspešno komunikacijo naučiti, kako slišati samega sebe, a tudi prisluhniti drugemu.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

komunikacija , poslušanje , pogovor

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.