Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kako nas doživljajo otroci in kaj od njih lahko izvemo o sebi

Spet začenjam novo šolsko leto. Kot športni pedagog vse življenje delam z otroki. To je naporno, a tudi zabavno delo, in sedaj, ko ga počasi končujem, ugotavljam da so me naučili vsaj toliko, kot naj bi jaz njih. Večina jih je pronicljivih opazovalcev, v svojih sodbah so bolj direktni, vendar vedno zelo pravični. To jim moram priznati tudi takrat, ko z njihovo sodbo nisem preveč zadovoljen. Njihova razmišljanja, odzivi in kritične pripombe so mi velikokrat pomagali do novih pogledov in spoznanj ter mi močno popestrili delovnik.
Že med svojimi številnimi potovanji po svetu sem večkrat ugotavljal, da lahko v stiku z otroki in v pogovoru z njimi o deželi izveš več kot takrat, ko se pogovarjaš z odraslimi ali pa črpaš znanje iz knjig. V domačem okolju, še posebno če so otroci tvoja "služba", pa iz njihovih ust izveš tudi marsikaj poučnega o sebi.

Večkrat se zgodi, da moram pri pouku za kako uro nadomeščati kolegice in kolege. Otroci so praviloma vedno navdušeni, da bodo imeli šport in ne redne ure po urniku. Nedolgo tega sem nadomeščal kolegico v prvem razredu. Stopil sem v razred k otrokom in jim kar se da prijazno in dobrodušno razložil, da bom naslednjo uro z njimi. Za nekaj trenutkov je zavladala popolna tišina, potem pa se je mala Kiara začela kremžiti in hip zatem planila v silovit, glasen in neutolažljiv jok … Do konca ure sva sicer že postala prijatelja, toda doma sem se za nekaj minut postavil pred ogledalo, se dolgo motril in se obenem globoko zamislil nad tem, kako moj "glas in stas" vplivata na šestletne otroke.

Nikoli ne bom pozabil fanta iz petega razreda, ki je v šoli v naravi med zaključnim večerom ves čas sedel v bundi ob skoraj žareči krušni peči planinske koče. Vsi smo bili v majicah in še tako je skoraj teklo od nas. Na priporočilo učiteljev, naj vendarle sleče bundo, da mu ne bo tako vroče, nam je filozofsko zaprl usta, rekoč:

"Tudi če bundo slečem, mi bo še vedno vroče."
 
Pri eni od ur sem v telovadnici učencem osmega razreda postavil vrsto skakališč za telovadne preskoke. Pet ali šest jih je bilo razvrščenih po načelu od manjšega k večjemu in pri zadnjem, vzdolž postavljeni švedski skrinji, sem se moral med demonstriranjem raznožke tudi sam pošteno potruditi, da sem prišel čez brez bolečega dotika. Naslednjo uro sem imel učence drugega razreda, za katere je bilo jasno, da bodo zaradi svoje majhnosti zmogli uporabljati le prvi dve skakališči, tisti najboljši pa morda še tretje. Četrto, peto in šesto so bila zanje preprosto nedosegljiva. Še dobro ogret od prejšnje ure sem tudi njim demonstriral načine preskokov, in to na vseh skakališčih, prepričan, da bom zaradi dobre izvedbe, še posebno na zanje nedosegljivih, v njihovih malih glavicah pridobil na ugledu. Pri zadnjem je šlo le za las, in ko sem se po doskoku ozrl k njim, pričakujoč vzdih občudovanja in ploskanje, so bili čisto tiho. Le eden, na pol obrnjen k meni in z rokami na bokih, mi je ležerno zabrusil:

"Kaj se važiš."

Še danes sva prijatelja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

vzgoja otrok , rekreacija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.