Pakistan je suha, pošastno vroča, hektična dežela, v kateri ti zaradi vročine zavre kri, tudi če popolnoma miruješ. Islamska vera s svojimi trdimi zakoni prežema prebivalce in še dodatno segreva že tako pregreto ozračje. Državni zakoni so pri Pakistancih, po vročini in veri, po pomembnosti šele na tretjem mestu. V Baludžistanu, veliki mejni pokrajini med Afganistanom in Pakistanom, državna meja sploh ni določena, ampak si jo Baludžistanci krojijo sami – po svojih potrebah. Pakistan je žal znan tudi po terorizmu. Tako zelo, da si je ministrstvo za turizem pred leti izmislilo slogan, ki naj bi promoviral in poudaril značilnosti Pakistana. Glasil se je: "Turizem, ne terorizem!" Toda v tej eksplozivni mešanici silne vročine in radikalnega razumevanja islama ljudje skoraj ne potrebujejo krivic zahodnega sveta, če naj postanejo teroristi.

Toda Pakistan ima k sreči tudi povsem drugačno podobo. Na njegovem severu leži kar pet himalajskih osemtisočakov. Štirje na območju Karakoruma se v skladu s pakistansko pokrajino, brez prehoda, dobesedno iz puščave poženejo v granitne in ledene višave. Zato pa je 8125 metrov visoki Nanga Parbat nekaj posebnega. Goro, ki jo je reka Ind odrezala od Karakoruma in jo priključila Veliki Himalaji, na višini med tri in štiri tisoč metri obdajajo naravne police, bolje planote, ki so pravi čudež narave. Na njih je vse polno mogočnih gozdov himalajskega bora in bréz, sočnih pašnikov, drugega zelenja in bistrih potokov. Zrak je osvežujoče in prijetno hladen. Na teh pašnih planinah je vse polno krav, konj, oslov, koz in ovac. Domačini iz niže ležečih vasi že sredi maja, še pred poletno soparo, skupaj z družinami in čredami pobegnejo sem gor in preživijo poletje, kot bi bivali v najelitnejših dolinah visokogorske Švice.

Tem izjemnim krajem so ime Pravljični travniki nadeli nemški plezalci, ki so v času med obema svetovnima vojnama skušali osvojiti Nanga Parbat. Ko so se iz vročih dolin povzpeli sem gor, se jim je zazdelo, da so stopili v pravljico. Pravljični travniki so bili še dodatna protiutež naporom, mrazu in pomanjkanju kisika, ki so jih čakali više na gori. Prav od tod je legendarni prvopristopnik na Nanga Parbat, Avstrijec Hermann Buhl, leta 1953 začel svoj zgodovinski vzpon na vrh. Pakistanci še zdaj niso pozabili nanj. Eno od turističnih koč na Pravljičnih travnikih so poimenovali Hermann Buhl coffee shop. Nad hipnotično pokrajino visokogorske pastirske idile se dviga še mogočna podoba Nanga Parbata. Zrak kar brni od lepote, zgodovine in spominov.

Kako spoštljivo se počutim, ko hodim po krajih, kjer je moj veliki vzornik doživel vrhunec svoje genialne plezalne kariere, in kako srečen sem, da mi je vse to dano videti.