Dandanes, ko še vedno množično ne razlikujemo med ljubeznijo in zaljubljenostjo, je strah pred koncem "ljubezni" toliko večji. Čeprav zaljubljenost doživljamo podobno kot ljubezen, ne gre za prvo fazo ljubezni, marveč za čustvo, ki temelji na popolnoma drugačnih psiholoških mehanizmih. Idealizacija osebe, v katero je človek zaljubljen, preprosto mora miniti, posledično pa tudi zaljubljenost. Vse to vodi do sklepa, da takšna "ljubezen" (zaljubljenost) ni stabilna in trajna, kar povečuje strah, da nas bo partner nehal ljubiti (biti zaljubljen). Čeprav je po drugi strani ljubezen, ki je močna čustvena povezanost, zelo stabilno in trajno čustvo, tudi v primeru prave ljubezni in ljubljenosti ni zagotovila, da bo trajala večno.

Ljubosumje je oblika strahu pred izgubo ljubezni, ki je usmerjena na tretjo osebo, zato so za ljubosumje potrebni trije: tisti, ki ljubi, tisti, ki je ljubljen, in tretji, ki je bodisi resničen bodisi izmišljen. Funkcija ljubosumja je v tem, da človeka spodbudi k vedenjem, s katerimi bo zaščitil obstoječi ljubezenski odnos. Tovrstna vedenja so lahko različna, od agresivnosti, usmerjene na tekmeca ali ljubljeno osebo, do izražanja žalosti in strahu.

Normalno ljubosumje?

Pogosto se zastavlja vprašanje, ali je ljubosumje normalno ali pa je vselej patološko? Če je človek ljubosumen poredko in kadar ima razloge za sum, saj se partner vede nenavadno, in če ljubosumje izkazuje na družbeno sprejemljiv način, ima ljubosumje funkcijo zaščite odnosa. V takih primerih je ljubosumje signal, da odnos utegne biti ogrožen. Človek bi moral ta signal upoštevati in nekaj ukreniti, se soočiti s situacijo. To ne pomeni nujno, da mu bo odnos tudi uspelo zaščititi. Včasih je ljubosumje signal, da odnos ni dober in da se je sprožil proces, ki se utegne končati s prekinitvijo odnosa.

V tem smislu ljubosumje spada med normalne čustvene odzive. Toda če je ljubosumje pretirano, kronično ter razlog za popivanje in nasilje, gre očitno za patološki odziv. Eden od glavnih razlogov za tovrstno ljubosumje je človekovo prepričanje, da ni dovolj dober, da bi si zaslužil biti ljubljen. Takšno ljubosumje oseba čuti do vsakega partnerja, saj gre za del njene osebnosti, del "osebne prtljage", s katero vstopa v odnose. Tovrstno ljubosumje je prisotno tudi takrat, ko partner jasno izraža in izkazuje ljubezen. Drugi najpogostejši razlog za pretirano ljubosumje je prepričanje, da ljudem (moškim ali ženskam) ni mogoče zaupati. Včasih je pretirano ljubosumje posledica enačenja ljubezni z ljubosumjem, kajti nekateri ljudje "merijo" ljubezen z intenzivnostjo svojega ljubosumja. Razmišljajo nekako takole: če sem ljubosumen, ljubim; če ne bi bil ljubosumen, bi to pomenilo, da sem ravnodušen, kar bi bil znak, da sploh ne ljubim. Zaradi tega igrajo s partnerjem različne igrice – v njem vzbujajo ljubosumje ali pa ga vzbujajo pri sebi.

Terapija pretiranega ljubosumja

Problem s pretiranim ljubosumjem je v tem, da ljubosumen človek meni, da je z njim vse v redu in da težava tiči v partnerjevem vedenju, zato zahteva, naj ga spremeni. Celo tedaj, ko tak človek sprejeme dejstvo, da ima težavo, je ambivalenten: občasno je nadvse sumničav in prepričan, da ima prav, ko pa ugotovi svojo zmoto, doume, da je storil napako. Zaradi tega pretirano ljubosumne osebe le poredko poiščejo pomoč strokovnjaka. S pretiranim ljubosumjem se srečujejo predvsem terapevti, ki delajo s pari in z družinami, saj je takrat v središču prav partnerski oziroma zakonski odnos.

Čeprav je ljubosumje čustvo, ki naj bi zaščitilo ljubezen, zaradi pretiranega ljubosumja odnos postane mučen, kajti partnerja odbija in ga peha iz odnosa. Včasih človek, ki je izmučen od partnerjevega ljubosumja, izstopi iz odnosa in si dejansko poišče novega partnerja. Pretirano ljubosumje pa ne pomeni nujno, da je partner zvest. Terapevti, ki delajo z ljubosumneži, jih nikoli ne prepričujejo, da njihov partner nima drugega odnosa, to pa iz preprostega razloga, ker ne poznajo resnice. Zato je terapija usmerjena v zmanjševanje strahu pred izgubo ljubezni, terapevti pa parom pomagajo vzpostaviti komunikacijo, v kateri se bosta oba partnerja počutila ljubljena, ljubosumje pa bosta izražala na družbeno sprejemljiv način.