Vesna Godina: O politični kulturi Slovencev

Vesna Godina
Vesna Godina (Foto: Diana Anđelić)

"Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!"

Volitve, trenirke, poceni podtikanja, kupčkanja pri sestavljanju nove vlade – vse to in še marsikaj je v zadnjem času znova postreglo z obilico primerov, ki govorijo o slovenski politični kulturi. Slovenska politična kultura je v resnici zelo hvaležna tema za razmišljanje. Najprej zato, ker je nadvse slikovita, pa tudi zato, ker Slovenci – kljub naporom, da bi postali in bili kot Zahodnjaki – prav v sferi politične kulture ostajajo značilno slovenski. Tretji razlog za to, da je slovenska politična kultura zanimiva tema, leži v zgodovinskih razlogih, skozi katere se je oblikovala in ki so bistveno vplivali na njene, tudi zdajšnje, značilnosti.

Pojdimo lepo po vrsti

Najprej nekaj o zgodovini. Kot sem že pisala, je treba, vsaj po mnenju antropologije, pri analizi značilnosti konkretne kulture vedno imeti v mislih tudi zgodovino, skozi katero se je ta oblikovala. Zgodovina je namreč vselej eden od ključnih dejavnikov, ki vplivajo na značilnosti posamezne kulture. Tako je tudi s slovensko kulturo in s slovensko politično kulturo. Zgodovino današnjih slovenskih prednikov sta ključno opredeljevali dve značilnosti: revščina in pritisk germanizacije.

Revščina – ta tradicionalna razsežnost slovenstva, ki je nadrobno popisana tudi v slovenski literaturi – je bila povezana z dejstvom, da je velik del prednikov zdajšnjih Slovencev živel na majhnih kosih zemlje, ki jim niso mogli zagotoviti preživetja. Zaradi tega se je izoblikoval tako imenovani domačijski produkcijski način, pri katerem je bila osnovna enota preživetja domačija. Ker pa domačija ni mogla jamčiti preživetja – letine na pičli zemlji so namreč vprašljive – so bile domačije povezane v večjo preživetveno enoto, vas. V okviru vasi je potekala pomoč med domačijami po logiki sosedstva. Slogan: "Mercator, najboljši sosed!" še dandanes lepo izraža to tradicijo. Še posebno, če se zavemo, kako nesmiseln bi bil na primer slogan: "Mercator, najboljši bratranec!".

Strategija hlapčevstva

Drugo bistveno določilo življenja prednikov zdajšnjih Slovencev je bil germanizacijski pritisk k asimilaciji, povezan z odsotnostjo samostojne države. Majhna etnična skupnost, ki je bila ekonomsko šibka ter brez politične moči in vpliva, je morala za preživetje razdelati posebne strategije. Te strategije so znane in tudi natančno opisane v literaturi: egalitarizem, kolektiv kot preživetvena enota, redistribucija, nepriznavanje razlik, enačenje drugačnega z nevarnostjo, enačenje bogastva z nemoralnostjo, načelo "tudi jaz sem človek", politična nevidnost, strategija neupiranja in še marsikaj.

Tradicionalne strategije preživetja v opisanih razmerah namreč niso zahtevale le tega, da je skupina pomagala posamezniku, ki mu ni uspelo poskrbeti za lastno preživetje, saj je v etnično maloštevilni skupini vsak posameznik pomemben za preživetje skupine, pač pa tudi politično vedênje po načelu nevidnosti in nekonfliktnosti. Upirati se, biti viden, javno izražati nezadovoljstvo in nestrinjanje, vse to bi v opisanih razmerah pomenilo neposredno soočenje z veliko močnejšo germansko skupnostjo in najverjetneje konec šibke etnične skupine. Zato se je kot smotrna razvila politična kultura nevidnosti in anonimnosti, ki je povečevala možnosti za (politično) preživetje naših prednikov.

Skupaj s konformizmom ter z izražanjem drugačnega mnenja ali celo političnega nestrinjanja zgolj in samo v zasebni sferi – v krogu najožje družine in prijateljev – je pomembno prispevala k oblikovanju tistega, kar je Cankar poimenoval slovensko hlapčevstvo. "Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!" je lahko z zornega kota višjih ali celo normalnih standardov politične kulture izredno problematična oznaka. Kot tako jo je mislil Cankar in kot taka je razumljena še zdaj. Toda ob tem je treba dodati, da je bila prav strategija hlapčevstva tista, ki se ji imamo v veliki meri zahvaliti za etnično preživetje slovenske skupnosti. Bolj vidne, pokončne in moralne strategije bi v zgodovinskih razmerah, v katerih so morali preživeti naši predniki, zelo verjetno pomenila etnični izbris, etnocid, konec.


Tradicija neposredne demokracije

Toda tradicionalna slovenska politična kultura je imela tudi svetlejšo, pozitivnejšo plat. To je bila tradicija neposredne demokracije. V vaseh so, kar je tudi popisano, odločitve, ki so zadevale vas in vaščane, sprejemali na vaških zborovanjih, na katerih je imel vsak vaščan pravico in celo dolžnost sodelovati. Kako je potekala celotna reč, lepo popiše Kozlovska sodba v Višnji Gori. Kot vemo, so v Višnji gori vsi vaščani razpravljali o tem, ali si je kozel poželel glavo zelja ali ne. Kozel seveda ni imel pravice do govora.

Da je bila za obtoženca izbrana žival, ni naključje, saj kozel pač ne zna govoriti in se posledično tudi ne more braniti. Kozel je bil na osnovi mnenja večine spoznan za krivega, pri čemer je imel vsak vaščan glasovalno pravico. Ta oblika neposredne demokracije se je kot pomembna značilnost ohranjala skozi stoletja, pravijo, da že vse od Karantanije naprej, in kot kaže, vse do višnjegorske kozlovske sodbe. Seveda se je ohranila tudi v samoupravnem socializmu, o čemer pa tokrat ne bomo govorili.

Kultura nevidnosti

Kajti tisto, kar nas na tem mestu zanima, so zdajšnji pojavi. Zdajšnja slovenska politična kultura. O njej je mogoče brez vsakršnega dvoma reči, da je izredno tradicionalna. Vse ključne značilnosti te tradicionalne politične kulture se namreč ohranjajo še naprej. Slovenska politična kultura je tako še danes politična kultura nevidnosti. Ljudje še zdaj svojega nestrinjanja, drugačnega mnenja ali nasprotovanja praviloma ne izražajo javno, naj bo to na delovnem mestu ali v politični sferi. Še naprej bentijo in kritizirajo doma in med prijatelji, drugje pa ne. Če kdo to počne javno ali za tovrstne strategije uporablja pisma bralcev, Slovenci in Slovenke v njem vidijo bodisi težaka bodisi političnega karierista, torej v vsakem primeru nekoga, ki mu ne gre povsem zaupati in ki ga je nemogoče uvrstiti v skupino "dobrih ljudi".

Še zdaj se Slovenci in Slovenke ne upirajo, ne postavijo se zase. Še zdaj pridno hlapčujejo vsakemu in vsakomur, ki jim je nadrejen ali pa je močnejši od njih. Običajne argumentacije takšnih strategij se glasijo: tako ali tako ne bo nič zaleglo; če se bom upiral, bom ostal sam; drugi, četudi se strinjajo z mano, se mi ne bodo pridružili pri uporu … Skratka, racionalizacije, ki so bile v preteklosti povsem utemeljene, vendar pa so zdaj, ko imamo državo, ki zahteva znatno drugačno politično kulturo od tiste tradicionalne, so popolnoma neproduktivne. Hlapčevanje Evropi, nevidnost takrat, ko bi morali biti državljani še kako vidni, razumevanje države kot sovražnika, ki ga je treba opehariti, naj gre za denar ali za kaj drugega …


Država tujcev

V celotni slovenski zgodovini je bila država vedno država tujcev, torej nekaj, kar je bilo "ne-mi" in kar je bilo treba opehariti ter izkoristiti v svoj prid, kot je to storil premeteni Martin Krpan, nezaupanje v smiselnost javnega političnega delovanja, fobičnost do vsega drugačnega in tujega, če v skupini "mi"– do oddaljenega tujega se hlapčuje – med ljudmi, ki jim je bila vzeta pravica in možnost neposrednega odločanja, vlada občutek opeharjenosti, delovanje skozi neformalne mreže, aktivacija občutkov etnične ogroženosti in celo nacionalizma – vse te in številne druge značilnosti sodobne slovenske politične kulture so tradicionalne. Trenutno se v družbenih in političnih oblikah, v katerih se izražajo, kažejo kot izrazito nefunkcionalne.

Vendar je treba dodati, da bi bilo nemara pravilneje misliti vzvratno: da so namreč trenutne politične oblike in ustanove tiste, ki so nefunkcionalne, da bi jih bilo treba spremeniti in uskladiti s tradicionalno slovensko politično kulturo. V nasprotnem primeru bomo še naprej imeli to, kar imamo zdaj: nedelujoč in nefunkcionalen politični sistem, ki mu državljani in državljanke ne zaupajo. In ne verjamejo.

Politični vakuum

Naposled bi morali razumeti, da politična sfera ne more delovati, če so politične ustanove v nasprotju s politično kulturo. Tovrstne neusklajenosti je teoretično mogoče reševati na dva načina: da ustanovam prilagodiš politično kulturo – ali pa ustanove prilagodiš politični kulturi. V svoji hlapčevski drži do vsega zunanjega in tujega smo se tudi v sferi politike, enako kot v drugih sferah, reči lotili po drugi poti. S problemom, ki vedno spremlja takšne rešitve – namreč s tem, da po tej poti nismo dosegli želenega rezultata, da se nam celo vse bolj odmika. Razlog za to je dejstvo, da v praksi od zgoraj omenjenih rešitev deluje le prva, tista, ki je nismo izbrali, torej indigenizacija uvoženih praks, ustanov …

Ker v zadnjih dvajsetih letih nismo izvajali indigenizacije, imamo družbeno krizo, pospremljano z nedelujočimi ustanovami in rešitvami. In ker v zadnjih dvajsetih letih nismo izvajali indigenizacije zahodnih političnih rešitev in ustanov, imamo tudi politično krizo. Natančneje, politični vakuum, za katerega je značilna hiperinstitucionalizacija političnega, ki pa ne deluje. Skratka: denar mečemo skozi okno za to, da ne postorimo niti tistega, kar je v preteklosti brezplačno in uspešno postorila vaška skupnost.

Dobičkonosnost, korupcija, fašizacija in fobičnost

Take razmere so idealno okolje za prakticiranje tako vrste povsem individualiziranih političnih praks, ki jim gre le za izgrajevanje dobičkonosnih političnih karier, kot tudi za korupcijo v sferi političnega, ki je v Sloveniji dosegla – vsaj, če pogledamo zgodovino – neprimerljive razsežnosti. Obenem je to idealno okolje za tiho fašizacijo političnega prostora, ki se nam dogaja pred očmi in zoper katero nihče, skladno s politično kulturo nevidnosti, ne stori nič. Pisala sem že o tem, kako se nam je ta tiha fašizacija prikradla v dokumente, za katere celo večina stroke meni, da so pozitivni, denimo v slovenski družinski zakonik.

Drugi so pisali o tem, da na Slovenskem cvetijo in se javno sestajajo člani neonacističnih organizacij, zoper katere nihče ne stori nič. Afera s "trenirkarji" pa je vsem na očeh manifestirala značilno fobičnost do drugačnih in drugih znotraj slovenske skupine "mi", združeno s pritlehnim nacionalizmom in s politično manipulacijo, skritima za skrbjo, da bi Slovencem vladali tujci. Pri tem je treba dodati, da celotna slovenska zgodovina, tudi zadnjih dvajset let, protislovno dokazuje, da je položaj, v katerem Slovencem vladajo tujci, edini, v katerem se Slovenci znajdejo in v katerem znajo konstruktivno ravnati. Torej nam je lahko le žal, da zmagovalec zadnjih volitev ni tujec.

Skratka, tu so stvari, ki bi nas morale resnično skrbeti.