Slabe gibalne navade in neaktivni življenjski slog so tesno povezane z epidemijo debelosti v razvitem svetu. Med letom 1962 in 1991 se je v ZDA število debelostnikov z ITM nad 30 v starostni skupini med 35 in 45 let povečalo za 36 %; leta 1991 je imel povečano težo vsak tretji Američan. Leta 2011 je debelih več kot 60 % odraslih Američanov ter 30 % otrok in mladostnikov. Že leta 1990 so raziskave pokazale, da je med mladostniki, starimi med 15 in 18 let, le 12 % telesno aktivnih 20 minut tri- ali večkrat tedensko; 70 % jih je navedlo, da gledajo TV vsaj 1 uro dnevno, 35 % pa jih je pred TV ekranom preživelo tri ure dnevno ali več in to vse dni v tednu! 45 % dečkov in 52 % deklic te starosti sploh ni obiskovalo redne športne vzgoje!

Tudi novejše raziskave kažejo, da imajo telesno aktivni otroci nižji ITM, pozneje v življenju pa manjše tveganje za razvoj srčno žilnih bolezni, od inzulina neodvisne sladkorne bolezni (tipa 2), debelosti, nekaterih vrst raka, in so že od otroštva naprej tudi psihično stabilnejši. Nesporno je dokazano, da čas, ki ga preživijo pred TV sprejemniki starši, najmočneje vpliva na čas, ki ga pred TV sprejemniki preživijo otroci, na starševski vpliv pa so bili dečki trikrat občutljivejši kot deklice enake starosti.  

Da bi bil otrok gibalno aktiven, pa kljub vsemu ni potrebno, da so starši ves čas aktivni skupaj z njim, pač pa je pomembno,  na kakšen način otroka k aktivnosti vzgajajo in usmerjajo. Koristni spodbujevalci so dajanje prednosti hoji in vožnji s kolesom pred avtomobilom ali drugimi prevoznimi sredstvi, igram in druženju na prostem, a v varni bližini doma, predvsem pa aktivnemu preživljanju skupnih trenutkov v zameno za vzajemno ždenje pred TV sprejemnikom pozno v noč.  

Kako je v Sloveniji

V Sloveniji je narejenih kar nekaj raziskav, ki vključujejo tudi gibalne navade otrok in njihovih staršev. Sodeč po izsledkih najobsežnejše med njimi so v nasprotju z ameriškimi gibalne navade Slovencev več kot vzorne. Podatki iz raziskave za eno od področij Slovenije so citirani v nadaljevanju. Dve tretjini v raziskavi sodelujočih družin živi v hiši z vrtom, ostali pa v bloku. Najbolj priljubljena neorganizirana športna aktivnost staršev med tednom je kolesarjenje (pri več kot polovici), hitro hodi in planinari jih 41 %, 30% jih teče v naravi in igra badminton, 24 % se jih ukvarja z drsanjem, 16 % s tenisom in plavanjem, 14 % pa s smučanjem. Med vikendi in v času dopustov 60 % staršev planinari, 46 % jih kolesari, 32 % plava in smuča, 30 % pa hitro hodi  in igra badminton. 46 % staršev se ukvarja s športom organizirano, od tega več kot polovica z aerobiko, 18 % s pilatesom, 12 % s kolesarjenjem.

V letu 2008 naj bi starši povprečno porabili 40 evrov mesečno za plačilo gibalnega/športnega
udejstvovanja (vadnina, športni pripomočki, oprema …).

V isti študiji dve tretjini staršev zaužijeta zajtrk in večerjo, polovica dopoldansko malico in 95 % kosilo. Pri otrocih so prehranske navade še zglednejše: vsi otroci vsak dan zaužijejo zajtrk in kosilo, večerjo uživa 95 % otrok, nekaj več kot polovica pa jih neredno uživa dopoldansko in popoldansko malico. Med obroki otroci najpogosteje uživajo sadje in čokolado, občasno pa tudi čips, smoki, arašide itd. Otroci čez dan večinoma pijejo vodo – 62 %, manjšina – 38 % - pa negazirane pijače. Med tednom 90 % otrok v popoldanskem času teče in se lovi; kolesari jih 81 %, z žogo se jih igra 70 %, s skirojem se jih vozi 51 %.

Ugotovitve, citirane v taisti raziskavi, kažejo, da je bilo leta 2003 v Sloveniji prekomerno prehranjenih 18,28 % otrok, debelih pa 7,53 %; ta delež je v zadnjih osmih letih še v porastu. Razumni bralec bo hitro ugotovil, da se subjektivni odgovori o gibalnih in prehranskih navadah slovenskih staršev in njihovih otrok ne ujemajo z objektivnimi dejstvi; pomislil bo, da gre pri anketirancih najverjetneje za pomanjkanje samokritičnosti, iskrenosti ali obojega. Ciniki pa bodo seveda rekli, da nam jo je zagodla – statistika.