Sočasno manjši in večji svet

Ena od stvari, na katero opozarjajo antropologi, je, da je zaradi novih tehnologij svet postal sočasno manjši in večji. Manjši zato, ker je mogoče tako rekoč v trenutku navezati stik z vsakim posameznikom na vsakem koncu sveta, če je le za računalnikom in priključen na internet. Če je bilo včasih za to, da je pismo pripotovalo na drugo celino ali zgolj v drugo državo, potrebno več dni ali tednov, je e-pošta tako rekoč hipna. Vsakdo je dosegljiv takoj. In povsod. Komunicirati s kolegom na drugem koncu sveta, poslati besedilo v uredništvo na drugi celini, se videti s prijateljema ali sorodnikom, ki bi bil nekoč povsem nedosegljiv, dandanes ni noben problem več.

Toda obenem je svet postal večji. Danes so prek posebnih povezav, denimo Google Eartha, dostopne pokrajine, za katere predtem sploh nisi vedel, da obstajajo. Lahko jih vidiš. Raziskuješ. Celo izbiraš kot, pod katerim jih boš opazoval. Ko me je v Sloveniji prijelo domotožje po "moji" havajski plaži, sem se ob pomoči interneta sprehodila po njej. Seveda ni bilo povsem tako, kot če bi bila tam, vendar pa sem videla valove. In čoln, za katerega pri tistih valovih ni bilo ravno modro, da so ga pustili v morju. Videla sem streho hiše, v kateri sem stanovala. Hišo Boba in Ulle. In dobila napad sentimentalnega navdušenja, ki mi je privabilo solze v oči.

Nadzor

Toda že v naslednji sekundi sem se spomnila, kaj to v resnici pomeni. Namreč nadzor. Nadziranost. In pregled, kakršnega doslej ni imel še nihče. Nad zemeljskimi pokrajinami. Človeškimi bivališči. Ulicami. In morji. Pregled, ki ga je seveda mogoče izrabiti za sentimentalna potovanja. Seveda pa tudi za povsem druge reči. Če je na primer treba vreči bombo na prav določeno hišo, je to zdaj najmanjši problem. Ampak res najmanjši problem.
To je torej eden od pomislekov, povezanih z ugotovitvijo, da je svet po zaslugi računalnikov in kompjuterizacije postal boljši. Obstajajo pa še drugi.

Hiperkomuniciranje

Eden, ki mi vsakodnevno žre živce, je to, da je ta svet ustvaril stanje hiperkomunikacije. Ker je ob pomoči tehničnih izumov komuniciranje postalo tako preprosto, ljudje, zlasti tisti, ki imajo dovolj časa, pač – komunicirajo. Temu posvečajo neverjetne količine časa. Nekateri ure in ure sedijo za računalniki. Pišejo. Berejo. Komunicirajo. Gnjavijo druge. Seveda pa pričakujejo, da jim bodo ti takoj odgovorili. Tudi na sporočila, ki sploh ne potrebujejo ali zahtevajo odgovora. Ali pri katerih so informacije, po katerih sprašujejo, javno dostopne.

Pisci me vsakodnevno zasipajo z več kot sto e-pismi, v katerih mi sporočajo vse: mnenja o tem, kar sem izrekla in/ali storila; izpade besa, pospremljene z žaljivkami, seveda nepodpisane; vprašanja o tem, kdaj imam govorilne ure, kar je seveda javno dostopen podatek. Tu je še kup drugih domislekov in izmislekov, na katera naj bi odgovorila. Količina sporočil je tolikšna, da bi na dan potrebovala vsaj tri do štiri ure časa, če bi hotela sproti odgovoriti na vse. Sama na tovrstno uporabo časa gledam kot na čisto izgubo časa. Če bi že imela štiri ure časa na dana, bi ga zagotovo uporabila za kaj drugega, denimo za znanstveno pisanje. Ker pa časa nimam, se e-pisma nabirajo. Stvar je neobvladljiva in frustrirajoča.