Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ste ljubosumni na brata/sestro?

Zoran Milivojević, psihoterapevt
Zoran Milivojević, psihoterapevt (Foto: Diana Anđelić)

Če je bil prvi greh v Bibliji ta, da sta Adam in Eva pojedla sadež z drevesa spoznanja namesto z drevesa večnega življenja, je bil drugi greh bratomor. Kot je znano, je Kajn v afektu ljubosumja in sovraštva ubil svojega brata zato, ker se je bog odločil sprejeti Abelove darove in ne njegove. Že samo mesto, kjer se pojavlja zgodba o ljubosumju in sovraštvu med brati, torej Biblija, kaže, da so odnosi med brati in sestrami od vekomaj veljali za kompleksne. Prav zares: če je odnos s starši tisto, kar nas v veliki meri določa v otroštvu in traja vse življenje, je edini odnos, ki se lahko s tem primerja, odnos med brati in sestrami.

Ljubosumje med brati in sestrami

Danes je vse več družin s samo enim otrokom, zato raste zanimanje za problematiko edincev. In medtem ko so edinci pogosto obremenjeni s starševsko ljubeznijo do te mere, da to moti njihov razvoj in odraščanje v osebo, pripravljeno za samostojno življenje, imajo bratje in sestre drugačne težave – medsebojno primerjanje, ki vodi do občutkov ljubosumja.

Po rojstvu je prvi otrok edinec, vse dokler se ne rodi drugi otrok. V času, v katerem ima status edinca, se navadi na določen odnos staršev do njega in na določeno količino pozornosti. V prvih treh letih je otrok nemočen in mati z njim vstopa v intenziven odnos, ki ga imenujemo simbioza. Značilnost simbioze je, da dve osebi, mati in otrok, sestavljata celoto, eno osebnost. Simbioza je potrebna in dobra za otrokov razvoj, saj povečuje možnosti za njegovo preživetje. Mati, ki nosi otroka v svojem trebuhu devet mesecev, se preprosto navadi na to, da je otrok del njenega telesa, po porodu pa ga začne dojemati kot del svoje osebnosti. Če v tem obdobju mati rodi še enega otroka, nastane v simbiozi "gneča", saj oba otroka skušata pridobiti mater samo zase.

Ljubosumje starejšega otroka

Ko se rodi drugi otrok in ga starši prinesejo domov, dojenček zahteva veliko pozornosti. Prvi otrok, ki je nekaj let starejši, nima razvite logike, zato stvari in odnose doživlja na konkretni ravni. To pomeni, da če mati gleda dojenčka, potem ne gleda vanj. Otrok to izgubo pozornosti zato doživlja kot izgubo ljubezni. Začne si misliti, da mu je dojenček ukradel materino ljubezen. Seveda otrok česa takega ni sposoben, saj je mati tista, ki odloča, v kateri smeri bo gledala in komu bo posvečala pozornost. Če ima otrok rad svojo mamo in si želi, da bi ga tudi ona imela rada, potem se ta odnos z materjo ne sme "pokvariti". Zaradi tega doživlja dojenčka kot sovražnika in si želi, da bi ga vrnili "tja, kjer so ga vzeli", da bi se stvari v njegovem življenju vrnile na stare tirnice. Včasih si starejši otrok želi, da bi mlajši otrok zbolel in umrl, samo da bi izginil iz njegovega življenja. V tem obdobju je lahko tudi nasilen do mlajšega otroka, lahko ga poškoduje in celo ubije. Tako so na primer v starejši literaturi opisovali umore iz ljubosumja (s porivanjem s previsa, v vodo ...).

Ljubosumje mlajšega otroka

Ko mlajši otrok dovolj zraste, da se začne zavedati sebe in drugih, se začne primerjati s starejšim otrokom. Želi si biti enako dober ali še boljši od starejšega brata ali sestre, vendar je zaradi razlike v letih to nemogoče. Posledica je, da mlajši otrok začne misliti, da je starejši otrok zmagovalec, sam pa je "zguba": neumen, nespreten, nesposoben, telesno nemočen ... Tudi zaradi tega se mlajšemu otroku zdi, da imajo vsi drugi rajši starejšega ter da si sam ne zasluži ljubezni.

Če sta otroka istega spola in je med njima majhna razlika v letih, je to primerjanje še bolj izraženo, s tem pa tudi občutek ljubosumja. V psihoterapevtski praksi se pojavljajo primeri, ko mlajši otrok skuša "tekmovati" in premagati sorojenca, včasih celo sedem let starejšega od njega. Neuspeh biti "boljši" ali "boljša" ima za posledico zelo slabo samopodobo mlajšega otroka.

Vloga staršev

Povsem naravno je, da so otroci, bratje in sestre, ljubosumni, starši pa so tisti, ki morajo zgraditi dober odnos med njimi. Žal mnogi starši ne vedo, kako bi to naredili. Posledica so ambivalentni odnosi med brati in sestrami, ki se imajo po eni strani radi, hkrati pa drug drugega doživljajo kot konkurenco in celo nasprotnike. V ambivalentnih odnosih se pojavljajo situacije, ko en otrok ni pravičen do drugega, ko je mogoče zaznati celo očitno nepravičnost. Z leti skupnega življenja se te izkušnje nabirajo, zato pozneje, v odraslem življenju, prihaja do "plačila" grehov iz otroštva in mladosti.

Psihoanalitiki so v poskusu zaobiti problem ljubosumja med brati in sestrami staršem predlagali, naj med otrokoma naredijo razmik približno petih let. Tako bi vsak otrok dobil občutek, da je edinec. Potem naj ne bi več šlo za brate in sestre, pač pa nekakšne "serijske edince". Vendar poznamo primere, ko niti takšna razlika ne pri mlajših ne pri starejših otrocih ni preprečila ljubosumnosti. Tudi zato so starši tisti, ki bi morali pomagati otrokom zgraditi odnos, v katerem ne bo ljubosumja in zavisti. To pa je mogoče edino v primeru, ko oba otroka dobita svoj odmerek ljubezni. Tipična napaka je, da se starši obračajo k otroku, ki je zahtevnejši, s katerim imajo več težav (mlajši otrok, sin, itd.), in premalo pozornosti namenjajo tistemu, ki ni problematičen. Prav slednji pa jim s svojo dobroto pošilja sporočilo: jaz sem boljši otrok, saj vas poslušam in imam dobre ocene – mene imejte radi, ne pa njega!

Poleg izkazovanja ljubezni morajo starši tudi pravično reševati spore in jasno postaviti ter razložiti merila, na osnovi katerih so sprejeli to ali ono odločitev. To ni lahko, vendar je pomembno, saj otroka uči pravičnosti.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

otroci , starši , brat , sestra , vzgoja otrok , ljubosumje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.