Idealiziranje tradicionalne družine

Vesna Godina
Vesna Godina (Foto: Diana Anđelić)

Da je družina vroča tema med Slovenci in Slovenkami, smo se lahko znova prepričali ob debatah, povezanih z novim družinskim zakonikom. Enako smo se lahko prepričali tudi, da je družina izjemno politično zanimiva tema. Tako tisti, ki se imajo za liberalne, kot tudi tisti, ki zastopajo izrazito konservativna, celo jasno katoliško obarvana stališča, so namreč svoje argumente za in proti politično ostrili. In ne samo to. Oboji so brez slehernih zadržkov prirejali dejansko evidenco, samo da bi dokazali, da imajo prav oni, ne pa nasprotniki.

A če pustimo ob strani politizirane in na videz strokovne razprave o družini na Slovenskem, ostaja dejstvo, da je tema vsekakor izjemno boleča tudi za povsem običajne državljane in državljanke. Komentarji tipa "A zdaj bosta pa dva vodovodarja imela družino in še otroke!" – komentarji, ki sem jih poslušala na lastna ušesa – so namreč kazali ne le na to, da imajo Slovenci in Slovenke izjemno senzibilen odnos do družine, ampak tudi, da si kot "pravo" predstavljajo praviloma le tradicionalno monogamno družino: torej očeta, mater in otroke.

Pluralizaciji družinskih form večinoma niso naklonjeni. In označevanje tovrstne nenaklonjenosti Slovencev in Slovenk do novih tipov družine kot oblike nestrpnosti v resnici ne reši ničesar. S tovrstnimi oznakami ničesar ne razložimo. In prav tako tudi ničesar ne razrešimo. Tovrstne oznake prej zbujajo vtis, da gre tistim, ki jih podeljujejo, za diskvalifikacijo drugače mislečih in za dokazovanje lastne večvrednosti, superiornosti. In to ni ravno nekaj, na kar bi lahko bil kdor koli ponosen.

Boj proti drugačnemu

Torej, zakaj imajo Slovenci in Slovenke tolikšne težave s pluralizacijo družinskih form?
Pisala sem že, da so Slovenci in Slovenke na večini področij svojega življenja izjemno opredeljeni s tradicijami, torej z načini življenja iz preteklosti, oziroma bolj natančno, s standardi normalnosti, ki so se na te načine vezali in jih opredeljevali ne toliko v praksi kot idealno tipsko.

Močna zavezanost tradicijam je bila povezana s posebnimi zgodovinsko nujnimi in funkcionalnimi oblikami preživetja majhne, šibke in revne etnične skupnosti v situaciji asimilacijskih pritiskov. Ohranjati to, kar je etnična skupina bila, v vseh vidikih socialnega in kulturnega življenja, od jezika do kuhe, od oblačenja do družinskega življenja, je bila zgodovinsko nujna in produktivna strategija, ki je naše prednike ohranila kot etnično skupino skozi stoletja.

Ohranjanje razlike, meje, ki jo je Barth označil kot ključni proces oblikovanja in obstoja etničnih skupin, je bilo torej na delu stoletja. Na ta proces se veže tudi odklanjanje in razvrednotenje tujega in drugačnega. Nemška gospoda s svojimi oblikami življenja je v slovenski literaturi smešena od Županove Micke dalje. Smešenje in razvrednotenje drugačnega sta bila torej stoletja bistvena vezna člena in preživetveni strategiji prednikov današnjih Slovencev. Ohranjala sta jih kot etnično skupino v preživetveno izjemno težkih okoliščinah. Tudi na to bi morali pomisliti vedno, ko kritiziramo tradicije in tradicionalne oblike vedenj. Dolgujemo jim namreč naš današnji obstoj. To, da smo danes tukaj in zdaj.


Prežitki

Da se tradicionalne oblike percepcij in vedenj ohranjajo tudi, ko niso več funkcionalne, so socialni in kulturni antropologi vedeli že v 19. stoletju. V družbah in kulturah se namreč praviloma zmeraj ohranjajo določeni vidiki in določene oblike življenja iz preteklosti, tudi če so v sedanjosti že nefunkcionalni ali celo moteči. Temu so rekli prežitki. Socialnim in kulturnim antropologom iz 19. stoletja so predstavljali evidenco o preteklih družbah in kulturah in so zato do njih gojili sentimentalen odnos. In ne glede na to, da so nato v 20. stoletju antropologi vlogo in pomen tradicij, kot tudi sam koncept tradicij, večkrat preizpraševali in redefinirali, se dejstvo, da se v družbah in kulturah oblike življenja iz preteklosti in/ali predvsem standardi normalnosti, ki zadevajo to družbeno in kulturno bivanje posameznikov iz preteklosti, normalno ohranjajo tudi v novih spremenjenih razmerah, ni spremenilo. Gre za trajno družbeno in kulturno danost, ki obstaja, ne glede na to, da z njo velikokrat nimamo kaj početi, in ne glede na to, da je velikokrat tudi moteča.
Članek se nadaljuje »


Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Matic Fabjan

Matic Fabjan dr. med. spec. plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki