Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Idealiziranje tradicionalne družine


(stran 2 od 2)


Sentimentalna navezanost na monogamno družino

In nekako v tej optiki, se zdi, je treba gledati tudi na sentimentalno navezanost na tradicionalno monogamno družino pri večini Slovencev in Slovenk. Ta sentimentalna navezanost je v resnici navezanost na standarde normalnosti, ki opredeljujejo bivanje v družinski sferi, in je toliko večja, ker se v praksi praviloma ni uveljavljala brez težav.

Zgodovinski podatki, pa tudi literarni opisi namreč pričajo, da se v praksi ta standard normalnosti pogosto ni mogel realizirati. Mati brez moža, nezakonske matere, sicer poročene matere, katerih možje so delali v tujini, da so lahko preživeli družino – ti in podobni družbeni fenomeni kažejo, da je bila klasična monogamna družina velikokrat bolj želja kot resničnost, bolj ideal kot stvarnost. In v tem je tudi njena moč med Slovenci in Slovenkami. Če nečesa ne živiš, pa bi to rad, če nečesa ne izkusiš, pa bi to rad – to, se zdi, je najboljši recept za nerealistično idealizacijo želenega in hotenega.

To konec koncev vedo tudi moderne strategije trženja in oglaševanja. Hrepenenje in idealiziranje je jamstvo trajnosti. Izkušanje in življenje je namreč vedno povezano z dezidealizacijo. Če nekaj živiš in izkusiš, se namreč lahko prepričaš, da ni idealno. Celo več. Prepričaš se lahko, da tega sploh nočeš. In se temu lahko odrečeš. In sentimentalizacija monogamne družine pri Slovencih in Slovenkah ima vsaj pri meni izjemno pogosto natančno ta priokus. Najbolj se je oklepajo tisti, ki je nimajo, je niso izkusili ali pa je niso uspeli uresničiti.


Neobstoječi objekt zadovoljitve želje

Družina pri Slovencih in Slovenkah torej funkcionira natančno kot lacanovski objekt mali a, kot namišljeni in v resnici neobstoječi objekt zadovoljitve Želje. Dejstvo, da ga ni, ga ne dela, kot bi se to zdelo zdravemu razumu, nemočnega, ampak nasprotno – močnega. In večnega. Kot je močno in večno hrepenenje Slovenk in Slovencev po srečni monogamni družini.

V tej luči se zdi nestrpnost do relativiziranja monogamne družine kot oblike družinskega življenja ter uvajanje novih oblik družinskega življenja, posebej tistih, ki evidentno kršijo idealno monogamno družino, razumljivo in logično. Ne zato, kot trdi katoliška cerkev, ker te nove in drugačne oblike družinskega bivanja kršijo naravni red stvari (ki ga seveda sploh ni – kar je, so samo različni kulturni in simbolni redi), ampak zato, ker zanikajo obstoj objekta mali a. Če kdo, bi morala prav katoliška cerkev to dejstvo nadvse dobro razumeti, saj katoliški, pa tudi krščanski Bog nista nič drugega kot obljubljeno mesto zadovoljitve Želje, torej še en objekt mali a. Ukinitev tega objekta je namreč vezana na pristanek posameznika, da biva brez prave in končne zadovoljitve.

Pomeni med drugim tudi zahtevo po radikalni desentimentalizaciji bivanja na ravni posameznika, kar pa je nekaj, česar v Sloveniji nočejo niti katoliki in katoliška cerkev niti istospolno usmerjeni. Paradoksalno namreč prav slednji najbolj sentimentalizirajo družino in družinsko bivanje. Če se heteroseksualci hočejo ločevati, se homoseksualci hočejo poročati. Prišlo je torej do zgodovinskega preskoka: idealizacije družine danes v Sloveniji ne izvaja le katoliška cerkev, ampak prav tako istospolno usmerjeni. Torej je treba oboje videti kot nosilce tradicije in kot tradicionalne akterje. Le v različnih preoblekah. V tej luči bi morala katoliška cerkev, če bi razumela, za kaj gre, in če bi razumela socialne, zgodovinske in kulturne generatorje lastne moči, istospolno usmerjene podpreti. Bolj, kot si misli, je namreč z njimi na isti strani.


Odrekanje sanjam

Iz povedanega tudi sledi, da je iluzorno pričakovati, da bo prepričevanje in razglabljanje o enaki upravičenosti in naravnosti različnih tipov družine kdaj rodilo pričakovane rezultate. Polje razuma je omejeno. In prav tako polje prosvetiteljskih in pedagoških aktivnosti. In ne samo to. Je tudi naddoločeno z logiko nezavednega in zato tudi z logiko Želje ter njenega imaginarnega objekta zadovoljitve. Ljudje lahko vemo, da določena oseba ni dobra za nas, a jo kljub temu – oziroma natančneje, prav zaradi tega – ljubimo. Noben argument proti te ljubezni ne more ukiniti.

Praviloma je prav nasprotno: argumenti proti jo le še poglabljajo, okrepijo in delajo bolj stabilno. Enako je v razpravljanjih o enakovrednostih različnih tipov in oblik družine. Argumenti, ki naj bi dokazovali, kako so družine med na primer istospolno usmerjenimi enako dobre, funkcionalne ipd., ne odpravljajo idealizacije klasične monogamne družine, ampak jo predvsem in vsakokrat znova krepijo. Če obstaja kakšno zdravilo zoper to idealizacijo, je to konkretna izkušnja. Tisti, ki imajo za sabo grenko izkušnjo bivanja v na videz idealni monogamni družini, so prav gotovo manj nagnjeni k njeni idealizaciji kot tisti, ki te izkušnje nimajo.

Negativna izkušnja je argument za to, da se človek odreče svojim sanjam. Ne nujno zadostni, vsekakor pa bistveni argument.





Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd