Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Odrasli ljudje se lahko spremenijo

Zorana Milivojević, psihoterapevt
Zorana Milivojević, psihoterapevt (Foto: Diana Anđelić)

Eno od velikih odkritij psihoanalize je, da je otroštvo ključno za razvoj osebnosti. To resnico povzema skrivnostna izjava Sigmunda Freuda, po kateri je otrok oče človeka. Toda otroka ne moremo opazovati ločeno od staršev, ki ga negujejo in vzgajajo. Zdaj je povezava med vzgojo in tem, v kakšno osebnost se bo razvil otrok, povsem jasna.

Vemo tudi, da "naravni človek", torej nekakšna osebnost, s katero naj bi se otrok že rodil in ki je ne bi smeli "kvariti" z vzgojo, preprosto ne obstaja. Otrok, ki ni bil socializiran, se ne more razviti v to, čemur pravimo normalna oseba. Vzgoja in socializacija sta nujni, če naj bo v odrasli dobi sposoben samostojnega življenja v družbi. Tisto, kar povezuje vpliv staršev in drugih avtoritet na otroka ter njegovo osebnost, je koncept ponotranjenja (internalizacija).
To pomeni, da si otrok zapomni tako starševske postopke med vzgojo kot tudi sporočila, ki mu jih namenjajo. V tem procesu se zunanji vplivi vtisnejo globoko v otrokovo duševnost in sčasoma postanejo notranji vplivi. Starši, ki od otroka zahtevajo, naj po kosilu pospravi mizo, postanejo "notranji" starši: otrok se po določenem času odziva na "notranje sporočilo", za to, da bo pospravil mizo, pa ne potrebuje več opominjanja od zunaj.

Načeloma starševski odnos do otroka zaradi ponotranjenja postane otrokovo stališče do samega sebe. Če so starši otroku izkazovali ljubezen, bo otrok v sebi zgradil strukturo samospoštovanja in se razvil v osebnost, ki se ima rada in se spoštuje. Toda starši niso idealni. Nekateri so prepričani, da je izkazovanje ljubezni kvari otroke in da posledično postanejo neambiciozni. Spet drugi svoje otroke dobesedno zasipajo z ljubeznijo in jim ves čas govorijo, da do neverjetno sposobni. Vse to vodi do tega, da se ljudje razvijajo v različne osebnosti.

Mnogi so prepričani, da se z odraslostjo ne konča le telesni razvoj, temveč tudi razvoj osebnosti. Zaradi tega so prepričani, da je nemogoče spremeniti značaj, še toliko manj pa temperament odrasle osebe, o katerem so trdno prepričani, da je prirojen. Toda prav psihoanaliza je uvedla zamisel o spremembi odrasle osebnosti.
Sprememba je možna: če človek to želi, se lahko spremeni, in sicer ob pomoči osebe, ki pozna "tehnologijo" teh sprememb.

Tisto, kar je začela psihoanaliza, zdaj nadaljuje psihoterapija. Gre za znanstveno veščino, specializirano za to, da ljudem, ki trpijo zaradi neželenega odzivanja ali stanja, pomaga, da se spremenijo in dosežejo želeno stanje. Psihoterapija se je izoblikovala na osnovi tradicije zdravljenja, vendar je sčasoma razvila številne metode za doseganje sprememb. Prav na teh pa temeljijo sodobne oblike svetovanja in treningi osebnostnega razvoja, ki ljudem pomagajo doseči pozitivne spremembe.

Kljub temu še vedno veliko ljudi ne verjame, da se lahko odrasli ljudje spremenijo. Ali natančneje: verjamejo v možnost negativnih sprememb, ne pa pozitivnih. To je zgrešeno, saj je življenje proces, v katerem se vsi spreminjamo: tako ali drugače, v to ali ono smer, včasih počasi, občasno tudi hitro … Nekateri temu pravijo čustveno zorenje, drugi rast in razvoj, tretji samovzgoja … Toda nedvomno se vsi spreminjamo, saj se na temelju izkušenj nenehno učimo o sebi in o drugih.

Zlasti mlajše generacije sprejemajo zamisel o "ukvarjanju s seboj" oziroma o upravljanju s svojim razvojem v želeno smer. Zavedajo se, da so starši odgovorni za razvoj otroka do polnoletnosti, pozneje pa je človek odgovoren sam zase. Ker mnogi nismo imeli idealnih staršev, je jasno, da tudi sami nismo idealni in da moramo razviti ta ali oni del svoje osebnosti.

Odpraviti je treba kako blokado ali pa iracionalne starševske "prepovedi", ki nam ne dovoljujejo, da bi se uresničili: da bi bili pomembni, ljubljeni, uspešni … Včasih je torej treba izničiti starševske "zapovedi", ki jih nezavedno izpolnjujemo, tudi ko odrastemo, zaradi česar denimo brez potrebe nepretrgoma delamo, si prizadevamo za nepomembne stvari, se izogibamo sporom, na vsak način želimo ugajati, občutimo krivdo, kadar komu zavrnemo njegovo željo …

Tudi v zvezi s tem, kaj pomeni osebnostna sprememba, obstaja veliko mistificiranja in nerazumevanja. Seveda pri tem ne gre za racionalno, pač pa iracionalno logiko. Zato je naloga terapevtov in sorodnih strokovnjakov, da človeku pomagajo odkriti logiko, ki se skriva za njegovim neželenim obnašanjem, čustvi, odzivi ali stanjem.

Ko dojame, zakaj nekaj počne, začne razumevati samega sebe. Ker je ta logika iracionalna, to pomeni, da je nastala na temelju zgrešenih informacij ali pomanjkanja informacij, nemara pa gre za napake v razmišljanju. Ko človek odkrije svojo zgrešeno logiko, lahko do nje vzpostavi odnos, jo preuči in naposled spremeni. Tako premaguje svoje iracionalne odzive, pozneje pa jih preprosto mora zamenjati z drugačnim odzivanjem. Tudi zato se vsako ukvarjanje s seboj začne s spoznavanjem svojih nekoč skritih logik.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

otrok , starši , vzgoja , odrasli , psihoterapija , vzgoja otrok , psihoanaliza , vzorci iz otroštva , osebnostna rast

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.