Fitnes na turistični ladji

Kljub nekaterim nedvomnim prednostim nadzorovane telesne vadbe v prostorih za fitnes, me tak način skrbi za svoje telo nikoli ni navdušil. Pravzaprav sem se ga vedno izogibal. Morda preveč romantično gledam na športno udejstvovanje in ga povezujem z naravo, ki bo vedno in za vselej najboljši prostor za "fitnes".

Narava mi ponuja še vse kaj drugega kot le mehanično ponavljanje določenih gibov, ki sicer koristijo telesu, prav malo pa ponujajo duhu. Vsako gibanje na prostem, še posebej v neokrnjenih predelih narave, mi poleg telesne vadbe prinaša nadih pustolovščine, ki telesne napore požlahtni in jim daje poseben čar.

Tudi slabo vreme še zdaleč ni vzrok, da bi se odpovedal naravi in jo zamenjal s fitnesom. Kako lepo je, ko se kdaj dežne kaplje pomešajo s potom, ki ga izvabi iz telesa tek v naravi ali hitro vzpenjanje na kak hrib. S primerno izbiro obleke in čelno svetilko v naravi zlahka kljubujemo tudi mrazu ali prezgodnji temi.

Nekajkrat me je že prijelo, da bi si doma uredil priročno vadišče za takrat, ko se mi ne bi ljubilo ven. Na ženino prigovarjanje, češ da ga bo uporabljala tudi ona, sem nekoč celo kupil sobno kolo. Končalo se je tako, kot sem predvideval. Nekajkrat sem med vadbo na njem gledal TV-dnevnik ali poskušal brati, a se mi je zdelo povsem brez veze, žena ni nikoli sedla nanj in zdaj na hodniku služi za to, da nanj obesim kak kos oblačil. Nekakšen spomenik brezplodnemu poskusu ustvariti si svoj lasten fitnes.

Nekajkrat pa sem se znašel v situaciji, ko brez fitnesa le ni šlo. Takrat, ko so se nam družinsko priljubila križarjenja po Sredozemlju. Večkrat smo se jih udeležili in priznati moram, da mi je že kar nekoliko pretirano udobje sila godilo. Kljub trudu osebja, ki ti skuša ustreči na vsakem koraku, pa za športno rekreativne dejavnosti na ladji ne more biti najbolje poskrbljeno. Bazeni so prepolni in premajhni, da bi v njih naredil kaj več kot nekaj zamahov, atletska steza, narisana na krovu, je kratka in polna sprehajalcev, in tako mi res ni preostalo drugega kot fitnes.

Praviloma so na vseh turističnih ladjah odlično opremljeni in urejeni. Sam sem potreboval le tekaški trak in kakšno napravo za krepitev rok in to tudi s pridom izkoriščal. Med počitkom pa sem kar malo s strahom opazoval vse mogoče in nemogoče naprave, s katerimi si lahko krepiš posamezne mišične skupine telesa ter sočasno tudi srce in ožilje. V okviru fitnesa na ladji sta na voljo še savna in masažna kopel, tako da res nisem imel vzroka za vihanje nosu. Ponavadi sem si za tek izbral trak, s katerega je bil lep pogled na morsko gladino, ki se je počasi pomikala pod menoj. Kot bi tekel po morju.

Možnost za daljše plavanje sem izkoristil ob izkrcanjih na privlačnih mestih za kopanje. Poleg tega sem večkrat zelo užival tudi v ogledovanju lokalnih znamenitosti, sploh če je bil vodič duhovit. Med ogledom maroške Casablance nas je spomnil, da zanesljivo poznamo najslovitejšega optika tega mesta. Na naše nejeverne poglede je pojasnil, da je to Humphrey Bogart, ki je v legendarnem filmu Casablanca svoji soigralki Ingrid Bergman rekel: "Glej me naravnost v oči."