Ne glede na to, kakšen je bil izid referenduma, pokojninska zmešnjava ostaja. Morda se to ne bo videlo takoj. Vendar ostaja. Zato, ker je prav razprava o novem sistemu urejanja upokojevanja dosegel nekaj, česar ne bi smel doseči: dodatno je zrahljal že načete socialne vezi v državi, ki si od osamosvojitve naprej ni dala dopovedati, da sta njen razvoj in dobrobit njenih prebivalcev odvisna od ohranjanja vrste tradicionalnih rešitev, ki temeljijo na solidarnosti. Mednje spada tudi medgeneracijska solidarnost.

Spremenjeni "duh časa"

Na medgeneracijsko solidarnost se je seveda pri svoji reformni propagandi sklicevala tudi vlada. Nič kaj uspešno. Za to je več vzrokov. Eden od ključnih je že spremenjeni "duh časa". Ta drugačni "duh časa" je namreč že pomembno zaznamoval mlajše generacije. Če nam v zadnjih dvajsetih letih, kolikor jih je minilo od osamosvojitve, ni uspelo skoraj nič, kar smo si zastavili za cilj, pa nam je uspelo oblikovati nov in drugačni "duh časa". Ta novi "duh časa" pa ni kak poseben dosežek, na katerega bi morali biti prav posebno ponosni. Niti ni nekaj, kar nam bo v bližnji prihodnosti koristilo. Prej prav nasprotno.

Kot je pokazala tudi raziskava Mladina 2010, si zdajšnji mladi medgeneracijsko solidarnost predstavljajo znatno drugače, kot smo si jo mi. In znatno drugače od tistega, kar je bilo vkalkulirano v tradicionalni pokojninski sistem. Tradicionalni pokojninski sistem namreč temelji na tem, da tisti, ki delajo, s svojimi prispevki zgolj navidez ustvarjajo fond za lastne pokojnine. V resnici tisti, ki delamo, s svojimi prispevki zbiramo denar za pokojnine zdajšnjih upokojencev. Ne za svoje pokojnine. Tako smo tisti, ki smo zdaj pri petdesetih ali starejši, v svoji delovni dobi financirali pokojnine lastnih staršev in celo starih staršev. Po tej tradicionalni logiki pokojninskega sistema so torej naše pokojnine odvisne od tega, da bodo zanje delali, da jih bodo torej zaslužili in vplačevali zdajšnji mladi. Če ne bodo delali – in to iz kakršnegakoli razloga, če denimo ne bo dela, če denimo ne bodo privolili v pravila tradicionalnega pokojninskega sistema in tako dalje in tako naprej – bomo seveda, vsaj tehnično, ostali brez pokojnin.

Dozdeva se, da so ljudje moje generacije s tem dejstvom že nekako sprijaznjeni. Kot da nihče več ne bi zares pričakoval, da bo kdaj prišel do pokojnine. Kot da že vsi, vsaj zasebno, nekako pričakujejo, da bodo morali delati, dokler bodo pač lahko. Da bodo torej delali vsaj do 65. leta. Če ne celo dlje. To seveda pomeni, da ni povsem jasno, zakaj naj bi bili torej ljudje moje generacije zoper podaljšanje delovne dobe, ki jo predlaga vlada. Saj so že sprijaznjeni z neizbežnim dejstvom, da bo treba delati več. Ne manj. In da bo treba delati dlje.

Pravično?

Toda tu je še eno vprašanje. Vprašanje pravičnosti. Četudi smo ljudje nemara res sprijaznjeni z neizbežnim dejstvom, da je in bo treba delati več in dlje, to seveda ne pomeni, da je takšna ureditev tudi pravična. Ljudje od države oziroma vlade ne pričakujejo, da bo izvajala politiko, ki bo všeč OECD in drugim tujim ustanovam, ampak da bo izvajala politiko, ki bo všeč državljanom in državljankam Slovenije. To pa pomeni politiko, ki se bo tem zdela pravilna. In pravična.

Seveda se ljudem, ki že imajo deset in več let delovne dobe, ne zdi pravilno in pravično, da bodo morali sami delati dlje in več, brez vsakršnega jamstva, da bodo od tega tudi kaj imeli. Vlada je pri svojem nespretnem oglaševanju pokojninske reforme ves čas povsem nerazsodno poudarjala, da je treba takšno rešitev sprejeti v korist drugih, zdajšnjih upokojencev, zdajšnje slovenske države, državnega proračuna …

Seveda je normalnemu človeku ob takšnem govorjenju vsaj slabo. Če smo država z najvišjimi davki v EU, se zastavlja vprašanje, kaj se dogaja s temi davki, da nam gre tako zanič, da še pokojnin ne moremo izplačevati. Poleg tega se normalnemu državljanu zdi neumno, da bo vse življenje delal za druge, od tega pa sam ne bo imel nič. Tudi vtis, da pri nas človek vse življenje dela in vplačuje prispevke, na koncu pa ostane brez vsega, je ustvarila država.

Država nam namreč grozi, da bo prišlo do finančnega zloma, če ne bomo pridkani in naredili vsega, kar se nam reče. Pri tem je država zadnja, ki ima pravico groziti s tem. Kajti po vseh mednarodnih kazalnikih je prav država ravnala docela neracionalno – in to še vedno počne. Država je neracionalni zapravljivec denarja davkoplačevalce. Njena poraba denarja ni samo neracionalna, pač pa tudi ne(iz)sledljiva.