Valentinovo: Je smiselno slaviti zaljubljenost?

Mnogi z veseljem pričakujejo valentinovo, dan zaljubljenih, ker menijo, da je to dobra priložnost, da pokažejo svojo naklonjenost osebi, ki jim je ljuba. Pa ne samo tisti, ki so resnično zaljubljeni, pač pa tudi tisti, ki so v razmerju. Ta praznik je priljubljen, ker je ljudem dobrodošla vsaka priložnost za to, da izrazijo ljubezen. Čeprav si trgovci in strokovnjaki za trženje na vso moč prizadevajo, da bi iz valentinovega naredili čim boljši razlog za množične nakupe – nekakšno ponovitev božiča – pri tem ne bi bili uspešni, če praznik ne bi zadovoljeval določene psihološke potrebe sodobnega človeka.

Če se ozremo nekoliko globlje, se lahko vprašamo, ali je smiselno slaviti zaljubljenost? Ali je zaljubljenost resnično najmočnejša oblika ljubezni in ali je zaljubljenost sploh oblika ljubezni? Prinašamo nekaj podatkov o zaljubljenosti, ki jih morda ne poznate.

Zaljubljenost ni univerzalno čustvo. Mnogi med nami mislijo, da se lahko zaljubi prav vsakdo, toda v resnici ni tako. Če naj se človek zaljubi, mora verjeti v mit o idealni ljubezni, o ljubezni, ki osrečuje. Ko pa je prepričan, da idealna ljubezen obstaja, verjame tudi to, da obstaja idealen partner. Zaljubljenost nastopi takrat, ko oseba pomisli, da je našla svojega idealnega ali pravega partnerja. Kaj pa sploh pomeni pojem idealen? V etimološkem pomenu ideal izhaja iz besede idea, torej nekaj, kar obstaja kot ideja, misel, ne pa tudi v resničnem svetu.

Ljudje, ki ne verjamejo v idealno ljubezen, ki naj bi posameznika popeljala v stanje velike sreče in užitka, preprosto nimajo sposobnosti, da bi se zaljubili. V to skupino spadajo tisti, ki nikoli niso verjeli v mit o srečni ljubezni, a tudi tisti, ki so vanj prenehali verjeti. Ne eni ne drugi preprosto nimajo tistega, kar je potrebno, da bi se lahko zaljubili.

Dandanes ljudje menijo, da so sposobnost zaljubljanja premogli ljudje v vseh zgodovinskih obdobjih in vseh družbah, vendar ni tako. V primitivnih plemenih, torej v skupnostih, ki so bile najbliže naravnemu življenju, čustvo zaljubljenosti preprosto ni obstajalo. Toda naše kolektivno nezavedno je tako preparirano z zgodbami in s podobami, ki "dokazujejo" obstoj idealne ljubezni, da je ta za nas postala tako rekoč obvezno čustvo. Na osebe, ki je niso doživele, gledamo kot na nekakšne čustvene invalide, prikrajšane za eno od najboljših stvari, ki jih lahko doživi človek.

Zaljubljenost ni oblika ljubezni. Večina današnjih ljudi meni, da je zaljubljenost ena od oblik ljubezni, prepričani so, da je to prva, intenzivna faza ljubezni. Razlog za takšno dojemanje je v tem, da ljudje ljubezen in zaljubljenost občutimo podobno, zato lahko na temelju svojega doživljanja opazimo razliko v intenzivnosti, ne pa tudi drugih razlik.

Za razumevanje razlik med ljubeznijo in zaljubljenostjo je potrebno določeno znanje o čustvih in psiholoških mehanizmih, ki sodelujejo v čustvih – treba je torej biti čustveno pismen. Šele tedaj lahko razumemo, da je ljubezen odnos do stvarnosti, zaljubljenost pa rezultat projekcije podobe o idealnem partnerju na osebo, ki je zaradi nekaterih svojih lastnostih podobna tej podobi. Če poznamo te razlike, vemo, da gre za dve razmeroma različni čustvi. V zaljubljenosti torej ni ničesar, zaradi česar naj bi prešla v ljubezen. Kot kažejo individualne izkušnje, zaljubljenost pogosteje prehaja v razočaranje kot v ljubezen. Celo tisti, ki so v dobrem ljubezenskem razmerju z osebo, v katero so bili zaljubljeni, so bili predtem večkrat zaljubljeni v osebe, s katerimi niso uresničili ljubezenskega razmerja.