Odnos Slovencev do drugih in drugačnih

Vesna Godina
Vesna Godina (Foto: Diana Anđelić)

Slovenci imamo na splošno težave z drugačnostjo. In z drugačnimi. Sprejemanje razlik in različnosti je nekaj, kar nam praviloma ne gre od rok. Enako velja za življenje z drugačnimi, pa naj gre za razlike, ki so povezane z vrednotami, s praksami, z narodno pripadnostjo, etničnostjo … Kadar naletijo na katero od tovrstnih razlik, se Slovenci praviloma odzovejo z nestrpnostjo. Z zavračanjem. S sumničenjem. Z negativnimi stereotipi. In s podobnimi pristopi.

Pred njimi niso varni niti nadvse ugledni in upoštevani slovenski intelektualci, ki so v svojih zapisih javno stresali mržnjo in svoje večvrednostne komplekse – denimo v razmerju do Bosancev in drugih priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Brez sramu. In brez premisleka. Kaj šele z upoštevanjem dejstva, da nihče ni kriv za to, v katero okolje se je rodil in kako je bil socializiran.

Praktični rasizem

Seveda lahko kdo poreče, da je nestrpnost do drugačnih splošna značilnost vsake družbe, in če gre za etnične razlike, tudi vsake etnične skupine. Kot je poudaril že Barth, je namreč za oblikovanje etnične skupine, njene samopodobe in etnične zavesti, nujen stik z drugimi in z drugačnimi. Šele skozi tovrstni stik, ali pravilneje, stike se etnična skupina sploh lahko oblikuje in ohranja. To seveda drži. Vendar drži tudi to, da so strategije odnosov do razlik – ne glede na njihovo nujnost – med družbami vendarle različne.

Preprosto povedano: veliko lažje je biti drugačen na Havajih kot v Sloveniji, pa naj gre za drugačnost v smislu etnične pripadnosti, vrednot, oblačenja, prehranjevanja, prepričanj, zunanjega videza, zdravstvenega stanja … In tako dalje. In tako naprej. In to ne glede na dejstvo, da havajska družba spada med družbe, v katerih vsakodnevno udejanjajo rasizem, kar se v slovenski ne dogaja. Ali pa morda prav zaradi tega.

Sodobna havajska družba

Ugotovitev, da je praktični rasizem povezan s povečano strpnostjo do razlik, je bila namreč ena od pomembnejših in osupljivejših ugotovitev mojega preučevanja sodobne havajske družbe. Na Havajih torej vsakomur dovolijo biti drugačen, ne težijo k izničevanju razlik ali celo k njihovemu nasilnemu odpravljanju, vendar se te razlike praviloma prakticirajo v okviru lastne, denimo etnične skupine. Zato vsakogar najprej opredelijo glede na barvo kože ter etnično pripadnost. Da veš, kaj lahko pričakuješ. To je način, kako se havajska multietnična družba sploh lahko ohranja. Sicer bi prišlo do konflikta. Ali celo vojne.

Pri Slovencih je seveda drugače

Ta drugačnost je zagotovo zgodovinskega in tudi socialnega izvora. Kar zadeva zgodovinske razloge, ne gre pozabiti na dejstvo, da je v veliki večini slovenske zgodovine drugačnost pomenila tujce, tujce, ki so vladali našim prednikom. Ti so se drugače oblačili, jedli drugačne jedi, živeli drugače, govorili drugačen jezik, pripadali drugačni kulturi. In kar je še tega. Upoštevaje zgodovinski kontekst je torej razumljivo, zakaj in kako so naši predniki oblikovali skrajno sumničav odnos do drugačnih. Zakaj so jih držali na razdalji. Zakaj so se jih poskušali ogniti, če je bilo to le mogoče. Zakaj so se počutili ogrožene. In zakaj jih niso sprejemali. Drugačni so bili sovražniki, tisti, ki ogrožajo. Zato so lahko verjeli zgolj tistim drugačnim, ki so se "poslovenili".
Članek se nadaljuje »


Lara Pezdir Podbregar

Lara Pezdir Podbregar mag.farm. P3 Professional licenciran svetovalec

Postavi vprašanje

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki