Ta izločitev iz tradicionalnih zvez je posameznika osvobodila jarma prejšnjega nadzora in prisil, obenem pa so bili s tem razveljavljeni tudi tisti pogoji, ki so ljudem predmodernih obdobij nudili oporo in varnost. Od potreb trga delovne sile, prek socialne in geografske mobilnosti, do pritiskov potrošništva in množičnih medijev: vse to – delno v neposrednih, delno pa v posrednih oblikah, v vselej novih valovih in z naraščajočo silo – krha in drobi tradicionalne zveze in socialna razmerja, ki povezujejo posameznika z njegovim okoljem, njegovim izvorom in njegovo zgodovino.

Tam, kjer prejšnje generacije pogosto niso poznale ničesar razen vsakdanjega boja za preživetje ter monotonega krogotoka revščine in lakote, so zdaj široki krogi prebivalstva dosegli materialno raven, ki omogoča popolnoma nove prostore svobode in življenjskih možnosti.

Raziskave sicer kažejo, da ljudje v življenju v dvoje še vedno vidijo deželo upanja, kot tisti posvečeni kraj, kjer je možno najti bližino, toplino, nežnost, in ki predstavlja zatočišče pred hladom zunanjega, betonskega sveta. Hkrati pa se je podoba harmoničnega družinskega zavetja že precej skrhala. Povsod, kamor koli se ozremo, ugledamo krvava bojišča. Boj med spoloma je osrednja drama današnjih dni.

Oblika skupnega življenja, ki je prevladovala vse do srede 18. stoletja, ni bila družina, kot jo razumemo danes, temveč gospodinjstvo t. i. celotne hiše, torej gospodarska skupnost. Njeni glavni nalogi sta bili zagotavljanje preživetja in potomstva. Pri takih pogojih tako rekoč ni bilo prostora za osebna nagnjenja, čustva in motive. Izbira partnerja in zakonska skupnost sta bili stvar ekonomskega dogovora. Le malokdo se je spraševal o individualnem vzajemnem ujemanju ali neujemanju bodočih zakoncev. Kot kažejo družbenozgodovinske raziskave, pa je prehod k moderni družbi povzročil tudi korenite spremembe zakonske zveze in družine: prejšnjo delovno je sedaj nadomestila čustvena skupnost. Z nastankom meščanske družine je prišlo do t. i. sentimentalne zapolnitve internega področja družine, do oblikovanja takšnega koncepta zasebnosti in intimnosti, s kakršnim je opredeljena današnja podoba družine.

Tradicionalne zveze predmoderne družbe so vsebovale stroge predpise in pravila obnašanja. Bolj ko te zveze razpadajo in izginjajo, širše so možnosti različnih življenjskih slogov. V tem pogledu smo ljudje pridobili precej svoboščin in možnosti izbire. Naše življenjske poti postajajo vse bolj odprte in nam nudijo vedno več možnosti, da jih oblikujemo po svoji volji. Takšno “življenje s pretirano ponudbo možnosti izbire” pa se za posameznika velikokrat izkaže kot preveč obremenjujoče. Vendar je bilo pri tem doslej v glavnem prezrto dejstvo, da prinaša takšno življenje nove oblike obremenitev tudi tam, kjer posameznik ne živi več sam, temveč v partnerstvu. Temu bi lahko rekli: čim kompleksnejše je polje odločitev, tem višji je potencial nesoglasij v zakonu.

Danes so ženske vse manj pripravljene sprejemati takšne možnosti rešitev, kakršne so bile običajne za ženske prejšnjih generacij, ki so se prilagajale svojim možem, ne glede na lastne pravice in potrebe. Lahko bi rekli, da smo zdaj priča postopnemu izginotju veziva, ki je v preteklosti zagotavljalo obstoj zveze med moškim in žensko (seveda za ceno neenakosti žensk), torej izginjanju stare ženske vloge, žrtvovanja za druge, pripravljenosti utrpeti nenehne in nevidne napore, ki omogočajo uravnoteženo čustveno vzdušje.

Na kratko bi lahko rekli, da so bile prejšnje oblike odnosov med spoloma težavne, ker so zatirale ženske, po drugi strani pa je bilo prav to tisto, kar je partnerstva držalo skupaj. Zdaj se v zgodovini žensk, pa tudi v življenju moških in žensk, začenja novo obdobje. Šele dandanes se v trenutku ljubezni združita človeka, ki oba živita vsak svojo, samostojno, “lastnoročno izdelano” biografijo, podrejeno specifičnim možnostim in prisilam. V sodobnem zakonu je torej partnerska skupnost ustvarjena na osnovi ljubezni in čustev.

V skladu s tem je postavljeno novo pravilo odločanja, ki se glasi: tam, kjer umrejo čustva, naj se konča tudi zakon. Tako se zakonska zveza spreminja “iz zveze, ki naj bi samoumevno trajala vse življenje, v zvezo, ki se ohranja samo pod določenimi pogoji”. Morda bi lahko smernice, ki se s tem nakazujejo, povezali v naslednji trditvi: v preteklosti so morale ženske, ki so bile nad zakonom razočarane, svoja upanja pokopati. Danes pa se, nasprotno, odločajo za to, da raje pokopljejo svoj zakon.

Prejšnje generacije so menile in upale, da morajo doseči samo enakost moških in žensk, in ljubezen se bo lahko svobodno razcvetela v vsej svoji bleščeči veličini, otožnosti in ugodju. Kajti ljubezen in neenakost se izključujeta kot voda in ogenj. Mi, ki imamo prvič na voljo vsaj kanček enakosti in svobode, si zastavljamo nasprotno vprašanje: kako naj dva človeka, ki sta si enaka in sta oba svobodna, najdeta in ohranjata ljubezen? Na razvalinah preživelih življenjskih slogov pomeni svoboda odhajanje, ustvarjanje novega, sledenje lastnim melodijam, ki vodijo iz kolektivnih koračnic. Morda se dve vzporednici srečata v neskončnosti. Morda pa tudi ne.

Zakonska zveza se spreminja “iz zveze, ki naj bi samoumevno trajala vse življenje, v zvezo, ki se ohranja samo pod določenimi pogoji”.