Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Pogovor s smreko

Vesna Žunič
Vesna Žunič (Foto: Grega Žunič)

Uvodnik - Viva, revija za boljše življenje, december 2015

Ja, pogovarjam se s smreko. Ko ob zori pijem kavo, jo gledam skozi veliko okno. Zeleno, mogočno, trdno; zdi se večna. Govorim ji o svojih dnevnih načrtih, pripovedujem o stiskah in dvomih, se radostim ob včerajšnjih majhnih trenutkih … V mislih. Negibno in potrpežljivo je tam. Samo je!
Po uri pogovora se pomirjena in pripravljena odpravim v nov dan. Dan, v katerem se pogosto srečujem z napihnjenim individualizmom, z zdravo in z bolestno tekmovalnostjo, s hlastnim pehanjem za vedno več, z nestrpnostjo do drugačnih, stalnim nezadovoljstvom, z zlorabami, z novimi in novimi zahtevami, ker nekaterim nikoli ni dovolj … Včasih imam občutek, da sem sredi nenehno ponavljajočega se filma, v katerem igram sebi tujo stransko vlogo opazovalca. Toda v resničnem življenju srečujem tudi vse več ljudi, ki vsak dan vztrajno premagujejo svoje lastne samovšečne in sebične vzgibe, presegajo odtujenost in zanikanja; stopajo po poti notranje preobrazbe, ki pelje k pristnim odnosom med ljudmi, k notranji moči, k samotnemu uživanju v majhnih, predvsem nematerialnih stvareh, k spoštovanju življenja. Ki so preprosto modri!

Se staram? Da, vsekakor. V tokratni Vivi pišemo o staranju oziroma o še razmeroma novi teoriji gerotranscendence (besedo je težko posloveniti). Močno je uveljavljena v skandinavskih državah in delno v ZDA, pri nas pa je še v povojih. Na vzhodu jo “živijo” že tisočletja. Skandinavski raziskovalci, ki so opravili številne pogovore s starejšimi o njihovem doživljanju sebe, drugih in sveta, so si bili enotni: obdobje starosti ni nasprotje mladosti, ni obdobje pešanja, šibkosti, bolezni, kot ga vidimo Zahodnjaki v »najboljših letih«, ki svoje starše in druge starostnike nenehno silimo, naj bodo še naprej uspešni, čim bolj telesno dejavni, družabni in naj igrajo vloge, ki jim jih določajo drugi. In smrt naj bi bila tabu. Govorjenje o smrti ali odmik v osamo naj bi pahnila starostnika v depresijo.

Snovalci teorije o gerotranscedenci, nekateri pravijo, da zelo revolucionarni, govorijo o nenehneom procesu preobrazbe, ki je močan tudi v starosti. Prepričljivo in utemeljeno trdijo, da starejši na novo začenjajo razumeti življenje in smrt, odkrivajo skrite vidike sebe, ki se sestavljajo v celoto, ustvarjajo bolj poglobljene medsebojne odnose, se bolj veselijo drobnih trenutkov. V ospredje stopajo nematerialne dobrine, altruizem in strpnost, vse bolj se krepi občutek, kaj je prav in kaj narobe; poglobi se doživljanje narave in poveča se zadovoljstvo z življenjem. Takšna občutenja in takšno razumevanje življenja pa potrebujejo mir in samoto. In spoštovanje družbe.

Nič ne bo stalo in nihče ne bo prikrajšan. Samo ravnajmo, kot uči življenje. Namesto da s skritim prezirom ali blagohotnim usmiljenjem gledamo na “neučinkovite” in odvisne stare ljudi, jim povrnimo dostojanstvo. Dostojanstvo staranja, ki v resnici traja od začetka do konca življenja, samo spoznanja so pozna. Zato se je morda dobro pogovarjati s smreko, začutiti enost s tokom reke, tudi doživljati skladnost z vesoljem. To so veliki darovi.

Viva, revija za boljše življenje, december 2015, številka 265




Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

uvodnik

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.