Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Moralizirati je lahko, misliti veliko težje

Manca Košir
Manca Košir (Foto: Grega Žunič)

DOST MAM, ugotavljam te dni, ko s časopisnih strani, z radia in televizije donijo vame moralizatorska ogorčenja: Diplomati se okoriščajo na račun davkoplačevalcev; Radan je morilec, zakaj so ga medicinske sestre ubogale?; Nepravilnosti v kliničnem centru vpijejo v nebo … in tako dalje v tem duhu. DOST MAM moraliziranja, želim si razmišljanj in analize, česar so sposobni le redki izjemni novinarji/-ke. Kot bivša profesorica novinarstva vem, zakaj je temu tako, a zdajle ne bom o tem. Ali pa tudi, kajti to, kar bom napisala oziroma povzela, je splošen odgovor na gornja in še mnoga druga vprašanja.
»Čedalje več se govori in piše o človekovih vrednotah, za katere verjamemo, da usmerjajo vedenje. Vrednote so priljubljena tema politikov, novinarjev in mnogih drugih kategorij prebivalstva. Beremo o krizi in pomanjkanju vrednot, o konfliktih med vrednotami, vrednostnem vakuumu, o vzgoji vrednot itd. … S temi pojavi skušamo razložiti in tudi vplivati na vedenje ljudi. Naraščanje kriminala, spolna razbrzdanost, samopašno vedenje, nasilje v šolah itd. naj bi bilo posledica pomanjkanja vrednot, humanitarna pomoč, požrtvovalnost, krvodajalstvo ipd.  pa posledica pozitivnih vrednot. Skratka, vrednote so ključ, ki nam omogoča razlago slehernega človekovega in še posebej moralnega vedenja. Zato naj bi z vzgojo vrednot (npr. v šolah) oblikovali moralo ljudi. Ko bodo ljudje osvojili ustrezne vrednote, bodo vsi problemi sveta rešeni. Preveč lepo in preprosto, da bi bilo res,» je zapisal že pred desetletjem dr. Vid Pečjak v takratnih Razgledih, ki jih danes ni več, kot skoraj ni več člankov, kot je ta imeniten Pečjakov. Iz stanovanja, v katerem sem živela pol stoletja, sem prinesla v novo le tri izrezke iz časopisov, desetine kilogramov vseh drugih sem vrgla med star papir. Pečjakov je eden od teh treh, ker kratko, jedrnato in sistematično pojasnjuje (ko)modno sklicevanje na vrednote in vedenje, ki je iz dneva v dan v večji oporeki z njimi. Naj povzamem dragega profesorja, ki se mu lepo zahvaljujem za njegovo dragoceno delo.

Ni tesne povezave med vrednotami in vedenjem, potrjujejo socialnopsihološke študije. Kajti na vedenje imajo odločilen vpliv situacija (okoliščine) in družbene vloge, ki jih posamezniki igrajo. Znana je študija navideznega mučenja v navideznem zaporu. »Študenti so sodelovali v igri, v kateri je polovica igrala zapornike, druga polovica pa stražarje. Že čez nekaj dni so se stražarji vedli izjemno kruto, čeprav so bili izbrani po naključju. Med njimi so bili ljudje z različnimi vrednotami, ki pa niso vplivale na vedenje.«

Ali študija o vedenju medicinskih sester, ki sicer v pogovorih v 80 odstotkih zagotavljajo, da tega ne bi storile, kar pravijo tudi slovenske medicinske sestre v »zadevi Radan«. Študija je pokazala nasprotno: «Medicinskim sestram v večji bolnišnici je telefoniral zdravnik, ki ga niso še nikoli srečale. Naročil je, naj dajo nekemu bolniku 20 mg astrotena. Na steklenički je pisalo, da je 5 mg normalen odmerek, več kot 10 mg pa je nevarnih. Kljub temu jih je kar 21 od 22 pripravilo zdravilo po navodilu neznanega zdravnika.«

Skoraj vsi ljudje na svetu bi pritrdili, da nam je življenje največja vrednota. Pa poglejmo na cesto, če vedenje odslikava to vrednoto. Je vse preveč divjakov, alkoholiziranih, ljudi zakrnelih reakcij, ki ogrožajo druge in sebe vsak dan. Kadilci, požrešni jedci, odvisniki vseh vrst zagotovo na vprašanje o vrednotah prepričano odgovorijo, da sta življenje in zdravje zanje najpomembnejši vrednoti, pa ju kršijo iz ure v uro, iz dneva v dan.

Zahteve po uvedbi verouka se sklicujejo na nujnost učenja vrednot. Vera namreč posreduje vrsto vrednot, ne le deset božjih zapovedi (ne ubijaj, ne laži, ne kradi …). Če bi verske vrednote res pomembno vplivale na vedenje, bi morali biti otroci, ki obiskujejo verouk, bolj moralni. A so študije pokazale, da enako pogosto goljufajo pri šolskem delu kot vrstniki, ki ne obiskujejo verouka.  Nič bolje se ne vedejo študenti teologije.

Stvarno vedenje je potemtakem v večji meri odvisno od socialnih vlog, ki narekujejo vedenje v skladu z zahtevami okolja. Posameznik se vede tako, kot meni, da okolje od njega pričakuje, čeprav se tega pogosto niti ne zaveda. Vsak igra več socialnih vlog, ki so praviloma med seboj usklajene, lahko pa si tudi močno nasprotujejo. Komandanta koncentracijskega taborišča Auschwitz Rudolfa Hössa, ki je v taborišču hladnokrvno ubijal, so opisali kot ljubečega moža in nežnega družinskega očeta. Höss je bil iz zelo pobožne družine!

Naše vedenje poleg socialnih vlog odločilno oblikujejo tudi navade oziroma samodejni odzivi na dražljaje v okolju (na primer na rdečo luč na semaforju). Na socialnih vlogah in navadah temelji človekov konformizem, ki obvladuje vsaj 90 odstotkov našega življenja. Pa vendar obstajajo ljudje, ki zavračajo sodelovanje, ki ga od njih zahtevajo. Znani so primeri Nemcev v koncentracijskih taboriščih, ki so dajali Judom kruh, in primeri Judov, ki so za košček kruha izdali svojega sotrpina. Med bosansko vojno so bili vojaki, ki so zavrnili povelje o posiljevanju, in bili so srbski vojaki, ki so tihotapili hrano v obkoljeno Sarajevo.

»Za ljudi, ki so odklanjali vsiljene vloge, je značilno, da so avtonomne osebnosti, ki se ne uklanjajo avtoritetam in večinskemu mnenju, temveč 'mislijo s svojo glavo',« piše Pečjak. Gre za ljudi na visoki stopnji moralnega razvoja po znameniti lestvici  Lawrenca Kohlberga o moralni rasti. Ljudje rastemo od prve stopnje, za katero je značilna egocentrična, sebična drža (JAZ, JAZ) in nas (če!) od nepravilnega vedenja odvračajo le kazni, prek zavedanja o pomembnosti drugih in skupnosti, ko ponotranjimo moralna pravila, do dviga nad čas in prostor, ko smo zavezani univerzalnim etičnim načelom (Gandhi, Antigona) do 7. stopnje, na kateri so redki razsvetljeni, ki sledijo kozmičnim, transcendentalnim usmeritvam (mistiki).

Potemtakem je zelo pomembna tudi sposobnost vživljanja v druge(ga), empatija, ki je značilna za ljudi z altruističnim vedenjem.

Z govorjenjem o vrednotah, sklicevanjem nanje in z moralističnim zgražanjem ne bomo nikogar spremenili in ničesar rešili. A rešitve seveda obstajajo. Dolgoročne. Eno najpomembnejših vsebuje drugačna vzgoja v šolah! Kljub prevladovanju socialnih vlog in pričakovanjem okolja nas to ne odvezuje osebne odgovornosti za naše vedenje in ravnanje. »Vzgoja otrok in mladine v smislu osebne avtonomnosti in empatije bi največ prispevala k 'vrednemu' obnašanju posameznikov, mnogo bolj kot besedno opominjanje, pridiganje in podobni vzgojni prijemi, katerih posledica so hinavsko obnašanje, dvojna osebnost in ločitev vedenja od vrednot,« je zapisal dr. Vid Pečjak. In podpisujem te besede ustanoviteljica gibanja Kakšno šolo hočemo. Tako, ki bo krepila ustvarjalnost, samostojno in kritično mišljenje, soustvarjala skupnost in gojila sočutje. Hočemo šolo s smislom! V tem času, ko se odpirajo šolska vrata, bi se morali resno vprašati, kaj je resnična naloga šol, posebej osnovne šole, v kateri samostojno radostno osebnost postavimo ali pa jo zatolčemo v konformizem.  

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

vzgoja otrok , manca košir

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.