Pokazati ljubezen

Izkazovanja ljubezni se je seveda mogoče naučiti. Tako kot smo si ljudje različni, so različni tudi načini, na katere izkazujemo in želimo dobiti znake ljubezni. Pet osnovnih znakov – dotik, topla beseda, usluga, darilo in posvečanje časa – je opisanih v knjigi Pet jezikov ljubezni. Toda pogosto ni dovolj, da se oseba nauči izražati tisto, kar čuti. Ne gre toliko za neznanje kot za strah, ki osebi preprečuje, da bi izražala ljubezen.

Sandrina zgodba
Sandra je mlada ženska v zgodnjih tridesetih, ki je prišla na posvet zaradi bojazni, da bo izgubila partnerja, s katerim je v nekajmesečnem razmerju. V dveh prejšnjih razmerjih, ki sta se končali, so jo obtoževali, da je preveč »lesena«, da ni dovolj topla, ne zmore bližine in ne zna pokazati ljubezni. Med pogovorom odkrivamo, česa se Sandra boji: da bo s tem, ko se bo odprla in pokazala nežna čustva, postala ranljiva. Najbolj jo je strah, da moškemu, če bi mu pokazala nežni del sebe, ne bi bila dovolj zanimiva, da bi pomislil, kako dolgočasna je, in jo zapustil. Neposredno izražanje ljubezni doživlja kot nekakšno priznanje odvisnosti, kar še povečuje strah pred tem, da bi jo partner zavrgel. Zato se je znašla v strašnem notranjem konfliktu: da bi partnerja zadržala, se mu želi odpreti, postati ljubeča in se mu približati, obenem pa se boji, da ga bo prav s tem odgnala od sebe in ponovno doživela bolečino neuspešnega razmerja. Med razmišljanjem o svojem vedenju v razmerju Sandra vidi vzporednico z načinom, kako so jo vzgajali, ter načinom, na katerega so živeli in se izražali njeni starši. Svojo družino opisuje kot običajno, poudarja pa, da kot otrok nikoli ni videla, da bi si starša izkazovala ljubezen. Enaka zadržanost je veljala tudi do otrok, torej nje in mlajšega brata. Starše krivi, da je niso naučili izkazovati ljubezni, in se sprašuje, ali se je tega mogoče naučiti v odrasli dobi.

V Sandrinem primeru je globlja analiza pokazala, da ravna skladno z zapovedjo, ki jo je dobila od staršev: »Bodi močna!« V njeni družini so starši na nezavedni ravni svojo ljubezen do otrok pogojevali. S tem so jim brez besed sporočali: »Sprejemam te, ko si močna, in zavračam te, ko si šibka.« Sandra je to stališče ponotranjila: »V redu sem samo, če sem močna, če pa sem šibka, sem kot oseba manjvredna.« Svojo osebnost je zgradila v želji postati čim močnejša, zato si ni dovolila biti šibka, ne pred seboj ne pred drugimi.

Zapoved »bodi močan!« je značilna za tista zemljepisna področja, kjer je življenje težko. V takih pogojih se ljudje vsakodnevno počutijo neprijetno: od tega, da so lačni in žejni, da je zelo mrzlo ali zelo vroče, do tega, da so negativni dogodki zelo pogosti. Da bi se zaščitili pred neprijetnimi čustvi in občutki, ljudje postajajo neobčutljivi, saj čustva preprosto »izključijo«. Nastaja miselnost, v kateri je vrednota biti močan ter sramota biti šibek. »Močna« čustva so ravnodušnost, jeza, prezir, sovraštvo … V drugačnih zemljepisnih pogojih, ko je zemlja plodna, podnebje pa blago, je naravnanost ljudi veliko »mehkejša«. Z drugimi besedami: kot narava ravna s človekom, tako človek ravna z drugimi.

Tudi v coni preživetja obstaja ljubezen, ljubezenska razmerja pa so pogosto trdnejša kot v razmerah kakovostnega življenja. Vendar v coni preživetja ljubezni ne izkazujejo, vsaj ne neposredno, saj nežna, mehka čustva veljajo za znamenje šibkosti; prav tako zaljubljenost ali ljubosumje. Ljubezen izražajo posredno, skozi obnašanje, usluge, ki jih nekdo počne za tistega, ki ga ljubi. O ljubezni običajno ne govorijo – le izkazujejo jo z dejanji. Če pa že govorijo o njej, teče beseda bolj o sprejemanju in pripadnosti ter ne toliko o ljubezni.

Ker veliko dokaj dobro preskrbljenih ljudi izhaja iz družin, ki so še pred dvema ali tremi rodovi živele v pomanjkanju, so od svojih prednikov prevzeli naravnanost cone preživetja. V coni kakovostnega življenja ljubezen postaja zelo pomembna, saj prav v tem, da so ljubljeni in ljubijo, ljudje vidijo življenjsko kakovost. Do težav pride, ko tisti, ki so jih pripravljali za življenje v enem območju, skušajo živeti v drugem. Pot do spontanega izražanja ljubezni vodi skozi razrešitev blokad zaradi negativnih fantazij o morebitnih posledicah.