Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Nekaj malega o strahu

Na alpinističnih predavanjih, na katerih predstavljam naše dosežke z najvišjih gora sveta, me ljudje ob gledanju posnetkov iz prepadnih sten večkrat sprašujejo, ali me je kdaj tudi strah. Seveda me je. Strah je zame življenjsko pomemben, vendar ga mora biti ravno prav. Če ga je preveč, te ohromi, če ga je premalo, se lahko tvoje početje prehitro tragično konča. Toda v življenju me je bilo večkrat veliko bolj strah na cestah kot pa v prepadnih stenah gora.
Vožnja po makadamskih cestah, ki vodijo čez visoka tibetanska sedla, je že ena od takih strašljivih izkušenj. Na milost in nemilost si izročen v roke domačih voznikov in njihovih izrabljenih vozil. Na vsakem ovinku se zdi, da kolesa kot na krogličnih ležajih po drobnih kamenčkih drsijo čez prepadni rob. V takih kritičnih trenutkih voznik največkrat kar zamiži, in nikoli mi ni bilo jasno, ali zaradi strahu ali pa utrujenosti in zaspanosti. Vem le, da je plezanje po himalajskih vrhovih za moje živce znatno manj naporno.

Nič pa se ne more primerjati z vožnjo po dolini Rajkot pod pakistanskim osemtisočakom Nanga Parbat. Vožnja po prepadni cesti nad razpenjeno reko je prava mala groza. Na samo za džip širokem vozišču vsaka najmanjša voznikova napaka pomeni zanesljivo smrt. Med vračanjem z odprave smo na koncu pešpoti, vsak s svojim cmokom v grlu, posedli v džipa, ki sta nas čakala. Hropeč sta se spustila po cesti, podobni pajčevinasti niti, speljani čez prepadne strmine.

Dodobra prestrašeni smo se prepustili vozniku in skušali verjeti, da njegov Alah bdi nad zavorami, kolesi in volanom razpadajočega vozila. V zadnjem hipu nas je dobrodušen domačin nagovoril, da ga zapeljemo v dolino. Na tržnici bo poskušal prodati nekaj lasija, nekakšnega kislega mleka, ki ga je prenašal v velikih plastenkah kokakole. Nametal jih je v vozilo, se s polovico telesa naslonil na stranico džipa, druga polovica pa mu je opletala nad prepadom. Njegovo tradicionalno oblačilo šalvar kamiz je frfotalo v vetru, on pa je neutrudno klepetal z voznikom in nam ves čas ponujal svoj lasi.

Čeprav po dnevih naprezanj v višinah nismo bili ravno vzor čistoče, je jedek vonj domačinovega telesa dobesedno povozil naše vonjave. Oster vonj po znoju, človeškem in živalskem urinu, konjskih iztrebkih, siru, dimu in usnju nas je zazibal v nekakšno apatično omedlevico in zdelo se nam je, da smo kar padli do nekoliko boljše ceste v dolini. Za strah skorajda ni bilo časa. V dolini nam je še zadnjič prijazno poskusil vsiliti svoj lasi. Ko smo ga še enkrat vljudno odklonili, nam je v obcestnem prahu pri drugem domačinu kupil kilogram grozdja, nam ga podaril in se prijazno poslovil. Še nekaj minut je jedek vonj oznanjal njegovo navzočnost, nato pa ga je vroč veter razpihal in nismo bili več prav prepričani, ali je bil resnična oseba – ali pa le nekakšen muslimanski angel varuh, ki nam ga je poslal njihov bog, da bi nas zamotil med grozljivo vožnjo?

Nisem religiozen človek. Priznam pa, da sem bil v življenju, predvsem na cestah, že nekajkrat v položaju, ko je bilo težko ostati ateist.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

strah , vožnja , alpinizem

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.