Večina sesalcev se že kmalu po rojstvu postavi na noge in shodi. Pri dojenčku pa se lastnosti, značilne za človeško vrsto, kot sta hoja in govor, razvijajo postopno. Marsikatere od teh lastnosti niso prirojene – novorojenček se jih nauči pozneje, z opazovanjem in s posnemanjem odraslih. V prvem letu življenja se premika kot štirinožec, pri čemer se predvsem plazi. Po petih mesecih začne sedeti – takrat se začne hrbtenica prilagajati novim razmeram, zatem pa se jim prilagodijo še roke in noge.

Preden otrok obvlada normalno hojo, preden torej obvlada pravilno postavljanje nog naprej in nazaj ter pravilne ritme medenice, kaj šele doseže usklajenost gibov, ki omogoči tekoče gibanje, mine precej časa. Telo štirinožca nosijo štirje stebri, pri čemer se hrbtenica giblje v rahlih vijugah, človek pa mora loviti ravnotežje, hoditi na dveh hoduljah.

Popotnica za starost: razvoj telesa v mladosti

Bolezni gibal v odrasli in starostni dobi so v veliki meri odvisna od razvoja telesa med odraščanjem. Razvoj bolezni mišično-skeletnega sistema v določeni meri določa telesna zgradba, vendar tudi telesna drža. Pravilna drža zagotavlja dobro ravnovesje ob najmanjši možni obremenitvi sklepov in mišic. Težo telesa nosi okostje ob kar najmanjši pomoči mišic.

Najpogostejše bolezni gibal odrasle in starostne dobe so:
1. artroza sklepov, zlasti tistih, ki so najbolj obremenjeni,
2. degenerativne spremembe medvretenčne ploščice in njene posledice
 (spondiloza, spondilartroza, hernija, spinalna stenoza, sindrom vrat-roke),
3. bolečine v ramenu in komolcu,
4. deformacije stopala.

Degenerativne spremembe

Pri več kot 70 odstotkih sedemdesetletnikov lahko z RTG-slikami ugotovimo degenerativne spremembe na sklepih in hrbtenici, le polovica med njimi pa jih ima tudi težave. Do degenerativnih sprememb v medvretenčni ploščici lahko pride že po dvajsetem ali tridesetem letu, manjše spremembe na hrustancu, denimo na pogačici kolena, pa najdemo pri skoraj vseh ljudeh, starejših od trideset let.

Degenerativne spremembe prizadenejo skoraj vsakega človeka, zato v resnici ne gre za obolenja, pač pa za pojave, povezane s staranjem. RTG-slike nemalokrat pokažejo hude spremembe na hrbtenici, ki pa jih ne spremljajo težave. O obolenju govorimo šele takrat, ko nastopijo težave – predvsem bolečine.