Bolezen ven se najpogosteje začne s težkimi in bolečimi nogami, z bolečinami vzdolž ven ter z večernim otekanjem na hrbtišču stopal ali okrog gležnjev. V toplem vremenu so težave še izrazitejše. Razvijejo se lahko zelo tanke, temno modre žilice, ki jih imenujemo mrežaste vene, če pa se vene razširijo, zvijugajo in izbočijo, nastanejo prave varice. Posledica napredovanja venskega popuščanja so zapleti na koži goleni.

Venska bolezen nastane zaradi motenj v venskem obtoku. Težave nastopijo, ko zaradi daljšega stanja ali sedenja teža krvi povzroči širjenje ven. Stena in venske zaklopke v zdravih venah se zlahka upirajo takšnemu pritisku, vene pa se ne širijo. Toda ko zaklopke in stene ven oslabijo, pride do razširitve ven. To oteži pretok krvi nazaj proti srcu in povzroči zastajanje venske krvi. Če takšno stanje postane kronično in povzroča težave, govorimo o kronični venski bolezni, pri kateri pride do vnetja venskih sten in okoliških tkiv.

Pri zastajanju krvi v venah bele krvničke prehajajo skozi vensko steno v tkiva (mišičje, maščevje, koža), kjer sproščajo snovi, ki povzročajo kronično vnetje tkiv. To povzroči bolečine v nogah, otekanje gležnjev in goleni ter postopne spremembe na koži in v podkožnem tkivu. Težave zaradi venske bolezni lahko sproži ali poslabša več dejavnikov: previsoka telesna teža, starost, kajenje, dolgotrajno sedenje ali stanje, izpostavljenost visokim temperaturam, hormonske motnje (nosečnost, hormonsko nadomestno zdravljenje v menopavzi), prenašanje težkih bremen …

Čimprej k zdravniku

Kronično vensko popuščanje je bolezen, ki se ne pozdravi sama od sebe, ampak je napredujoča. Zato je pomembno, da jo začnemo čimprej zdraviti, vsekakor takoj, ko začutimo težave v nogah: pekoče, tope bolečine, utrujenost, srbenje, občutek težkih nog, nemirne noge in mišične krče ter prve znake, kot so mrežaste vene ali varice ter otekanje stopal, gležnjev in goleni. K zdravniku pojdimo, tudi če ven še ni videti. Ljudje si radi pomagamo z različnimi pripravki in mazili, enako radi si tudi sami postavljamo diagnoze. Toda to nikakor ni priporočljivo, pravi doc. dr. Nada Kecelj Leskovec, spec. dermatovenerologije, z UKC Ljubljana, saj je zdravnikovo mnenje zelo pomembno. Samo zdravnik lahko pravilno svetuje, kako naj se zdravimo. Zdravniki pogosto opažajo, da si bolniki pri zdravljenju pomagajo sami, kar potrjujejo izsledki raziskave, ki so jo nedavno opravili med bolniki z boleznimi ven.

Sogovornica pravi, da je iz raziskave razvidno, da bolniki s kronično boleznijo ven (KBV) dobijo navodila za zdravljenja pri osebnem zdravniku, vendar se jih še vedno velik delež – kar polovica – zdravi na osnovi nasvetov znancev in sorodnikov ter informacij iz medijev. Najbolj priljubljeni in uporabljani so lokalni pripravki v obliki mazil, gelov in krem, sledijo jim kompresijski pripomočki, le redki pa se zdravijo z venoaktivnimi zdravili. Vsi bolniki, ki se zdravijo z venoaktivnimi zdravili, imajo znake KBV, prejemajo jih povprečno tri leta, navodila za zdravljenje pa največkrat prejmejo od zdravnika ali farmacevta.