Meta je »imela mir« 38 let. Začelo se je po operaciji žolča. Najprej na podplatu, kot nekakšna gnojna bula. Sprva se ni odločila za sistemska zdravila, kar se ji je »maščevalo« s tako hudimi zagoni, da so jo morali voziti na invalidskem vozičku, saj niti stopiti ni mogla, tako zelo prizadete podplate je imela. Nekaj mesecev zatem se je vendarle začela zdraviti, pri čemer je luskavica sprva prizadela še dlani. Dolgo je morala ostati v bolnici.

»Ko so zdravila le prijela, je šlo hitro na bolje. In vstopila sem v obdobje svojega življenja, ko sem v celoti pozabila nase in se posvetila le hčeri. Celih 5 let nisem imela nobenih težav, kljub temu, da so bila zelo stresna.«
Ko se je znova začelo, je bilo tako hudo, da je morala v predčasno, invalidsko upokojitev. »To danes doživljam kot prednost, glede na to, kako težki časi so. Takrat pa sem se težko odločila za ta korak.«

Več kot 20 let je lahko obula le športne copate, a se ni mogla ukvarjati z ljubimi ji športi, na rokah je stalno imela rokavice. »Glede teh rokavic mi kar niso dali miru. Najbolj nesramnim sem odgovorila tako, da sem jih snela in jim pokazala razlog zanje. Potem niso vedeli, kaj bi sami s seboj …«

Meta je poskusila tudi terapijo na Mrtvem morju, a se ji je stanje tako zelo poslabšalo, da je morala predčasno domov. Luskavica ji je prizadela tudi lasišče in nohte, zdravila so zahtevala svoj davek pri delovanju jeter. Tudi bioenergija in homeopatija nista prinesli čudeža …

»Na novo sem zaživela leta 2007, ko so mi uvedli biološka zdravila. Živim brez rokavic, tako rekoč normalno. Vmes sem – po zlomu stegnenice – imela en zagon, ki pa se je izrazil v običajni obliki. Zdaj usklajujem čas, ki ga bom morala preživeti brez zdravil pred operacijo kolka in po njej, s svojima ortopedom in dermatologom. Veste, če bo tako hudo, da spet ne bom mogla niti hoditi, pa tudi operacija nima pomena, tako si mislim!«

Gospa Meta zaradi svoje bolezni ni čutila kakšnega hujšega pritiska okolice, tudi mož ji je ves čas stal ob strani. »Seveda sem se morala pogovoriti sama se seboj in bolezen sprejeti, kar, mislim, mi je uspelo. Verjamem, da je moj značaj ostal enak kot prej. Najhuje je, če se zapreš med štiri stene. Zato vsem, ki imajo luskavico, še posebej mladim, svetujem, naj se ne skrijejo, ampak ljudem povedo, kaj imajo, in živijo naprej. Saj nismo sami krivi, da smo zboleli!«