Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Prim. dr. Gorazd Mrevlje o krizi in kako manipulirajo z našim strahom

Prim. dr. Gorazd Mrevlje, dr. med., spec. psihiater: "Popolnoma liberalni kapitalizem je prinesel položaj, v katerem smo: občutek za solidarnost izginja, občutljivosti za druge in potrpljenja je čedalje manj. Ljudje delujejo le še v svoj prid, četudi pri tem škodujejo drugim ali jih celo onemogočajo. Strah je postal orodje manipulacije z ljudmi. Namesto da bi pri ljudeh demokratično spodbujali pozitivne stvari in ustvarjali pozitivno vzdušje, kot družba vse bolj uporabljamo negativne vzvode."
Prim. dr. Gorazd Mrevlje, dr. med., spec. psihiater: "Popolnoma liberalni kapitalizem je prinesel položaj, v katerem smo: občutek za solidarnost izginja, občutljivosti za druge in potrpljenja je čedalje manj. Ljudje delujejo le še v svoj prid, četudi pri tem škodujejo drugim ali jih celo onemogočajo. Strah je postal orodje manipulacije z ljudmi. Namesto da bi pri ljudeh demokratično spodbujali pozitivne stvari in ustvarjali pozitivno vzdušje, kot družba vse bolj uporabljamo negativne vzvode." (Foto: Diana Anđelić)

Ni še tako hudo, da bi stopili skupaj

"Ni perspektive, ni varnosti, ni zagotovil. Zdi se, da svet in družba le še grozita z omejitvami in s prepovedmi. Tudi razvojni ekonomisti opozarjajo, da zgolj omejevanje in varčevanje ne bosta pripeljala nikamor, če nimamo perspektive. Enako velja za ljudi: pripravljeni smo se marsičemu odpovedati, če v tem vidimo perspektivo, če vidimo pot naprej," poudarja psihiater in psihoterapevt prim. dr. Gorazd Mrevlje s Psihiatrične klinike v Ljubljani. Hkrati opozarja: "Urejenost in predvidljivost dajeta občutek varnosti, ki ni ogrožena niti v času krize, če le stopimo skupaj. V nasprotnem primeru lahko hitro pride do individualnih travm in destruktivnega odnosa tako posameznikov kot skupin."
Kriza je prinesla veliko negotovosti in strahu pred prihodnostjo. Kako to vpliva na naše razpoloženje, na posameznikovo doživljanje sveta in okolice?
Kriza se seveda močno odraža v splošnem počutju ljudi. Gospodarska in finančna nestabilnost ter težave z brezposelnostjo že od nekdaj povzročajo poslabšanje razpoloženja. Zdaj pa se dogaja, da ljudje izgubljajo vse: podjetja propadajo, zavodi za zaposlovanje ne ponujajo novih služb, ljudje ne vidijo nobene perspektive več. Taka brezizhodnost ne povzroča le razpoloženjsko depresivnih kriz – eksistencialne krize lahko pripeljejo tudi do resnega razmišljanja o samomoru.

Strah ni le tistih, ki so ostali brez služb in prihodkov, strah je marsikoga. Kako to razlagate?
Razlogov za strah je več, v ozadju pa je predvsem negotova prihodnost. Ni perspektive, ni varnosti, ni zagotovil. Zdi se, da svet in družba le še grozita z omejitvami in s prepovedmi. Tudi razvojni ekonomisti opozarjajo, da zgolj omejevanje in varčevanje ne bosta pripeljala nikamor, če nimamo perspektive. Enako velja za ljudi: pripravljeni smo se marsičemu odpovedati, če v tem vidimo perspektivo, če vidimo pot naprej. Brez tega ne moremo živeti, še posebno ne mlada generacija, ki danes pravzaprav ne more načrtovati ničesar, ne kariere ne prihodnosti.

Kakšen psihološki učinek imata nenehno poudarjanje nujnosti zategovanja pasu in slikanje morebitnih črnih scenarijev?
Izredne razmere v ljudeh ne sprožajo le strahu, temveč tudi malodušje in brezvoljnost. Odgovori na splošno vzdušje, ki se širi po vsej Evropi, so povsem individualni: nekatere je strah, drugi so malodušni, tretji se jezijo, nekateri razmišljajo o revoluciji, drugi se odzivajo s pasivnostjo … Del ljudi se na neperspektivnost odzove tudi z nasiljem, ki se lahko kaže skozi športne dogodke ali kako drugače. Ker poznam slovensko mentaliteto in nacionalni karakterni vzorec, se včasih sprašujem, koliko časa bodo ljudje zdržali tolikšne pritiske in neperspektivnost. Bojim se, da bodo šli na ceste, ne le pod okriljem sindikatov, temveč tako, kot se je zgodilo leta 1968. V takem primeru bi zadrževana jeza, nestrpnost in bes utegnili dobiti tudi nenadzorovane oblike.

Apatijo in brezvoljnost lahko hitro zamenja agresija. V kakšnih primerih? Kdaj lahko "poči film"?
To je težko reči. Nekaj podobnega že lahko vidimo v Grčiji, kjer se samo stiska in varčuje, ljudje pa so jezni. Najnevarnejši je upravičen občutek, da so varčevalni ukrepi nepravični, saj so usmerjeni le v določeno strukturo prebivalcev. Ljudje so prepričani, da se jim dogaja krivica, za krizo niso krivi sami, pač pa velik kapital, ki se ga ne dotakne nič. Poleg tega ni demokratične možnosti za pogovor, saj civilne družbe tako rekoč ni. Tudi novih razvojnih projektov ni. Vse to lahko pripelje do tega, da "poči", vzvod je lahko nepomembna malenkost, ki pa se lahko kaj hitro razvije v požar.

Veliko gneva zasledimo predvsem na forumih, kjer so pisci anonimni
Tudi psihiatri v svojih ordinacijah opažamo, da so ljudje vse bolj ogorčeni. Ogorčenost in depresija se spreminjata v agresivnost do sebe, pa tudi v agresivne grožnje drugim. Tako v zadnjem času slišimo celo grožnje v smislu obračunov. Ljudje ne govorijo več o abstraktnih osebah, marveč o vodilnih v podjetjih, ki so jih dolgo zavajali in jih pripeljali na rob eksistence. Preden se je kriza zaostrila, sem upal, da bo iz nje mogoče iziti evolutivno, toda kot kaže, gredo stvari v vse bolj negativno smer. Vse več je ogorčenja na eni in strahu na drugi strani.

Strah ni le odziv na nevarnost, strah je lahko tudi močno orodje manipulacije. V kolikšni meri bi torej utegnil biti umetno ustvarjen?
Popolnoma liberalni kapitalizem je prinesel položaj, v katerem smo: občutek za solidarnost izginja, občutljivosti za druge in potrpljenja je čedalje manj. Individualizem se je tako razbohotil, da ljudje delujejo le še v svoj prid, četudi pri tem škodujejo drugim ali jih celo onemogočajo. Strah je postal orodje manipulacije z ljudmi. V najrazličnejših ustanovah je celo zaželeno, da tisti, ki odloča, zaposlene privija in jih ustrahuje ter jim tako vlada. Namesto da bi pri ljudeh demokratično spodbujali pozitivne stvari in ustvarjali pozitivno vzdušje, kot družba vse bolj uporabljamo negativne vzvode.

Zakaj ne prevlada pozitivna pot, zakaj v kriznih razmerah ne stopimo skupaj in si pomagamo?
Kot kaže, še ni tako hudo, da bi stopili skupaj. Določen segment ljudi še vedno upa, da se bodo stvari rešile same od sebe, da bodo ohranili svoje finančne in druge možnosti. Ljudje običajno potrebujejo nekoga, proti kateremu bodo stopili skupaj. Ta neprepoznavni sovražnik pa je trenutno še abstrakten.

Iz zgodovine vemo, da je to običajno zunanji sovražnik …
Tako je. Tudi zato se zdaj uveljavlja nov način argumentiranja z grožnjami varčevanja: če ne bomo stopili skupaj in skupaj varčevali, bo z nami gospodaril nekdo od zunaj. Nekoč je bil to Beograd, zdaj je to Bruselj. Kot da smo majhni otroci, ki ne razumemo, za kaj gre, in moramo samo ubogati … Tako kot večina se tudi sam strinjam, da je treba varčevati, ne strinjam pa se z načinom – vse to žuganje je neprijetno ter vzbuja nelagodje in strah. Civilna družba in velik del ljudi nimata več sogovornika. Ali kot je nekdo dejal: politika nam je ukradla državo, ki je veliko obetala, zdaj pa se je zaradi nelagodja in neizkoriščenega potenciala znašla v krizi, ki ni samo ekonomska.

Nam je kriza ukradla tudi vrednote? Smo v krizi ljudje, ker ne znamo ali ne zmoremo več živeti v skladu z vrednotami, ki smo si jih zastavili – ali pa so v krizi vrednote?
Vrednote in norme so nekaj, o čemer se družba dogovori. Urejena družba funkcionira z večjimi ali manjšimi odmiki. Ne vem, ali so nam ukradli vrednote, vem pa, da se sistem, v katerem je velik del ljudi neupoštevan, po spremembi iz enopartijskega v večpartijski ni prav nič spremenil. Z ljudmi se nihče ne pogovarja, dovoljene so laži, varanja, prevare, skratka stvari, ki bi bile v normalni družbi takoj sankcionirane, pri nas pa so postale del vsakdanjega življenja. Ljudje ne verjamejo nikomur več, vidijo le afere, ki ostanejo brez posledic, voditelji, ki bi morali biti vzor, pa si lahko dovolijo marsikaj.

Poštenje je ena od naših osnovnih vrednot, smo se od nekdaj hvalili Slovenci. Je poštenje še vrednota?
Na splošni družbeni ravni se poštenje izgublja, saj ljudje ne verjamejo nikomur več. Za Slovence sta veljali predvsem dve vrednoti: delavnost, ki je bila včasih pretirana, zaradi česar smo zanemarjali tudi sami sebe, in poštenje. Mislim, da v bližnjih odnosih še ohranjamo poštenje, v odnosih zunaj družine pa je to že težko. Pogosto se zaplete že v delovnem okolju. Urejenost in predvidljivost dajeta občutek varnosti, ki ni ogrožena niti v času krize, če le stopimo skupaj, kot smo skupaj v družini. V nasprotnem primeru pride do individualnih travm ter destruktivnega odnosa posameznikov in skupin.

Kako pomagate ljudem, ki prihajajo k vam zaradi travm, povezanih s trenutno krizo in težkimi gospodarskimi razmerami?
V takih situacijah nisem le klasični psihiater, ki postavi mejo med psihiatrijo in poslušanjem ter razumevanjem človeka v njegovi aktualni življenjski situaciji. Poskušam razumeti, da so bolnikovi simptomi predvsem odraz stiske, na katero ne more veliko vplivati. K meni prihaja vse več nebogljenih ljudi, ki so postali marginalizirani, brez poklica, brez službe in brez perspektive. Običajno so manj izobraženi, pogosto priseljenci, ki niti ne poznajo možnosti pomoči. Večini pomagata že spodbuda in nasvet, kam naj se obrnejo po pomoč. Na splošno pa velja, da ljudje k nam ne prihajajo po pomilovanje, pač pa pridejo z bolj ali manj izoblikovano željo po konkretnih nasvetih in spodbudah. Prvi korak proti rešitvi so naredili že z obiskom v ambulanti, saj so s tem pretrgali s pasivnostjo, ki nikoli ni dobra.

Ljudje se različno odzivajo na stiske – eni se smilijo sami sebi, drugi gredo takoj v akcijo. Zakaj tako različna odzivnost?
To je odvisno od posameznika, naši odzivi so namreč odraz naših izkušenj in osebnostne strukture. Tudi v manjših kriznih situacijah se odzivamo različno. Eni se umaknejo in čakajo, kaj se bo zgodilo, drugi se smilijo sami sebi in utegnejo celo zboleti, tretji gredo v akcijo. Nekateri se posvetujejo, iščejo možnosti in stvari rešujejo konstruktivno, spet drugi to počnejo destruktivno. Vse je odvisno od osebne izkušnje iz dosedanjega življenja ter od izkušenj, ki se kažejo v vedenjskih odzivih in čustvenih stanjih.

Večino niti vlečemo iz otroštva. Toda tudi otroštvo ni več tako brezskrbno, kot je bilo včasih. Kako vzgajati otroke, da bodo kljub krizi in negotovosti srečni in zadovoljni?
Mislim, da se stvari skozi zgodovino moderne civilizacije niso pomembno spremenile, vendar pa je v sedanjih razmerah še pomembneje, da imajo otroci občutek varnosti in zaščite, ki jim dopušča tudi soočanje z neuspehi. Otrok mora imeti možnost, da se o teh stvareh pogovarja s starši, pri tem pa mora iskati svoje rešitve in doživljati lastne izkušnje. Vzgojna načela se torej niso spremenila, funkcija družine je enaka, spreminjajo se le njene oblike.

Izkušnje, tudi negativne, človeka bogatijo in krepijo, pravijo. Bomo zaradi krize postali zrelejši – ali pa zgolj bolj depresivni in črnogledi? Ste pesimist ali optimist?
Po naravi sem optimist, vendar skušam biti tudi realist. Upam, da bodo stvari vodile v kakovostne spremembe na bolje, čeprav trenutno nihče nima odgovora na vprašanje, kam gremo kot družba. V zadnjih letih smo zamudili veliko priložnosti, da bi stopili skupaj. Toda vse še ni izgubljeno. Upam, da se bomo vsi skupaj – politika, civilna družba in državljani – začeli pogovarjati in dogovarjati ter skupaj ugotovili, kaj lahko naredimo v sedanji situaciji in kam želimo iti.




Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

strah , manipulacija , gospodarska kriza

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.