Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Mišo Alkalaj: Globalno segrevanje - to ni znanost, to je prevara


(stran 2 od 4)


Naraščanje števila skrajnih vremenskih pojavov, od obilnega deževja in viharjev do suš, je povezano s segrevanjem ozračja, še opozarjajo klimatologi. Vi poudarjate: ozračje se ne segreva, pač pa se ohlaja.
Teorija o antropogenem segrevanju ozračja dokazano ne velja. Zdaj tudi vodilni klimatologi že priznavajo, da se je ogrevanje ustavilo leta 1995, od leta 2002 pa se ozračje ohlaja. Tudi pred tem se pogostost in intenzivnost skrajnih vremenskih pojavov nista gibali v skladu z rastjo zračne koncentracije CO2, ki je v drugi polovici 20. stoletja samo naraščala.

O tem je v znanstveni literaturi veliko podatkov, naj navedem le nekatere:
  • Na Državni univerzi na Floridi redno spremljajo dejavnost tropskih ciklonov, od leta 1979 naprej tudi natančno merijo njihovo energijo. Energija tropskih ciklonov je v letih 1979–1993 naraščala, nato je do leta 1995 upadala, do leta 1999 spet naraščala, do leta 2002 upadala, do leta 2006 naraščala, do leta 2009 pa je dosegla najnižjo izmerjeno vrednost!
  • Število uničujočih tornadov (F3–F5) je v ZDA doseglo najvišjo vrednost leta 1974, od takrat naprej pa je v upadanju. V 20. stoletju so v ZDA suha območja dosegla največji obseg leta 1935, (pre)vlažna pa leta 1983; največ dežja in snega je padlo leta 1995, po letu 2000 pa je variacija padavin precej pod variacijo iz obdobja med letoma 1975 in 1985.
  • Zagovorniki antropogenega ogrevanja tudi suše v podsaharski Afriki skušajo pripisati škodljivim učinkom človeških izpustov toplogrednih plinov, toda suše so posledica vpliva Sahare, ki se je začela širiti že pred dvema milijonoma let. Rast Sahare se je, vsaj začasno, ustavila prav v obdobju "globalnega ogrevanja": satelitski posnetki kažejo, da je Sahara največji obseg v človeški zgodovini dosegla leta 1984, od takrat bolj ali manj miruje.

Ozračje se ohlaja od leta 2002, pred nami naj bi bila še hladnejša obdobja. Kdaj in koliko hladnejša?
Kaj takega je nemogoče znanstveno utemeljeno napovedovati. Na osnovi zgodovine podnebja lahko sklepamo, da ga določa osončenost, kar je odvisno od položaja našega planeta in tudi od variacij v sevanju Sonca. Ob koncu 20. stoletja je bila aktivnost Sonca nadpovprečna (npr. zelo visoko število sončnih peg), zato smo takrat doživljali segrevanje. Od leta 2002 je ta aktivnost vse manjša: Nasina sonda Ulysses je septembra 2008 izmerila, da je tok plazme s Sonca najmanjši v zadnjih petdesetih letih, zato se ozračje ohlaja. Toda v notranjost Sonca ne vidimo, zato teh dolgih ciklov solarne aktivnosti še ne znamo napovedovati.

Nam morda grozi celo nova ledena doba?
To bi bil skrajen primer, vendar menim, da je taka napoved še prezgodnja, čeprav razumem, zakaj jo je slišati. Zgodovinsko dobro znano obdobje izjemno majhnega števila sončnih peg je Maunderjev minimum (1645–1715), ki se ujema z najhladnejšim obdobjem male ledene dobe. Če bi se zdajšnja šibka aktivnost Sonca nadaljevala še več let, bi se kaj takega lahko ponovilo. Toda, kot rečeno, daljših variacij v aktivnosti Sonca ne znamo napovedovati.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Mišo Alkalaj: Če modeli, na osnovi katerih nam Medvladna komisija za podnebne spremembe (IPCC) prerokuje katastrofalno segrevanje, ne znajo pojasniti segrevanja do leta 1934, ohlajanja po letu 1945 in tudi ne ohlajanja, ki smo mu priča zdaj – kako naj torej verjamemo, da so napovedi istih modelov za naslednjih osemdeset let pravilne? Diana Anđelić

Mišo Alkalaj: Ob zadnjih poplavah v Sloveniji se je pokazalo, da hiše, nakupovalne centre, ceste in še marsikaj gradimo na lokacijah, ki so vse bolj tvegane. Zato lahko pričakujemo, da bodo naslednje poplave, četudi ne bi bile nič hujše, povzročile še več škode. Diana Anđelić

Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd