Kaj je najpomembnejše za človeka, ki okreva po možganski kapi – tako v prvih dneh po kapi kot pozneje?
Prvo navodilo: ne paničarite. Možgani so doživeli travmo, informacij ne predelujejo na normalen način in posameznik se utegne zdeti zelo prizadet. Čeprav nemara ne razume govora, ne more stisniti roke ali se kakor koli sporazumevati z vami, ni nujno, da je z njim tako slabo. Zato ne paničarite – navadno traja kar nekaj časa, preden lahko znova osmisli zunanji svet.

Kako naj bližnji pristopajo k okrevanju? V knjigi poudarjate potrpežljivost, empatijo in razumevanje za ranjenost, spodbujanje pri majhnih dosežkih, postopnost …
Najpomembnejše je, da družina, zdravniki in negovalci prevzamejo odgovornost za energijo, ki jo vnašajo v okolje osebe, ki je doživela kap. Njeni možgani ne morejo smiselno razumeti informacij iz zunanjega okolja. Da si sploh lahko zaželi vzpostaviti stik in se povezati, mora biti zunanji svet miren, umirjen in vabljiv.

Kakšen nasvet bi še dali svojcem, ki prihajajo na obiske?
Naj bodo umirjeni, njihova pozornost pa naj velja bolniku: gledajo naj ga v oči in se ga primerno dotikajo. Najpomembnejše je, da so ob njem umirjeni in da mu prinašajo ljubezen. Ne smejo biti preglasni ali od bolnika celo zahtevati, naj jim stisne roko … Predvsem pa se morajo izogibati strahu.

Za okrevanje je zelo pomembno spanje. Tudi vi ste veliko spali … Zakaj?
Med spanjem lahko možgani izklopijo vse zunanje dražljaje. Povezave med celicami zaradi kapi ne delujejo normalno, zato oseba, ki jo je doživela, sveta ne more jasno razumeti. Med spanjem pa lahko možgani uredijo nove informacije, tiste, ki jih ne razumejo, pa izklopijo.

Je pomembno, da se svojci zavedajo, da osebe iz časa pred kapjo ni več, da se zdaj rojeva nov, drugačen človek?
To je odvisno od tega, kje se je možganska kap pojavila. Če je prizadela predel možganov, ki je odgovoren za identiteto, bo človek po kapi najbrž zelo drugačen. Toda vsakogar moramo sprejeti takšnega, kot je. Cilj okrevanja ni v tem, da človek spet postane takšen, kot je bil prej, treba je povečati kakovost njegovega življenja in mu ponuditi okolje, ki mu bo v podporo.

Pri okrevanju so vam veliko pomagale tudi ljubezen in molitve, ki ste jih prejemali v pismih svojih bližnjih. Kaj pa tisti, ki nimajo te sreče?
Vsakogar obdajajo drugi ljudje. Mnogi se želijo osamiti od zunanjega sveta, saj se ne čutijo več njegov del, zanje zunanji svet ni več smiseln. Zato je zelo pomembno, kakšen odnos imamo do ljudi, ki so utrpeli poškodbo možganov, pravzaprav do vseh ljudi. Če kdo potrebuje pomoč, se moramo uriti v sočutju in posameznika podpirati.